Bosna

Pretekli teden sem obiskal Bosno in Hercegovino. Tretje leto zapored. Najprej z letalom z Brnika do Beograda, dvourni postanek, in nato še let do Sarajeva. Oba leta sta zelo kratka. Potniki so pretežno poslovneži in ljudje, ki se s celega sveta vračajo v svojo domovino. Prvi gledajo v svoj računalnik, drugi so utrujeni. Za pogovor niso najbolj pripravljeni, meni pa ustreza opazovati različne ljudi in začutiti prihajajoče balkansko vzdušje. Zdi se mi, da šele po razpadu naše bivše skupne države prihajajo do izraza velike kulturne, sociološke, religijske, geografske, zgodovinske in ekonomske razlike med bivšimi republikami. Bosna in Hercegovina ima dva dela (dodatno še Brčko): Republiko Srbsko in Federacijo Bosne in Hercegovine. Tokrat sem bil v Federaciji BiH. Prebivalci so pretežno Bošnjaki, kar se očitno vidi po oblačilih in verskih objektih. Bosna je država, kjer je muslimanska vera v večini. Verjetno je to razlog, da sem srečaval precej turistov iz Turčije in drugih arabskih držav.

Osnovni cilj mojih potovanj v Bosno in Hercegovino je proučevati, pregledovati, začutiti duševne posledice zadnje vojne na Balkanu v letih 1992–1995. Ne zanimajo me toliko podatki in dejstva kot doživljanja ljudi. Vojna na osebnem nivoju je nekaj popolnoma drugega kot navajanje podatkov. Zanima me tudi časovna distanca od vojne in primerjave s Slovenijo. Pri nas je 80 let od tragedije, v Bosni 30 let. Tudi letos sem obiskal dva muzeja, ki prikazujeta trpljenje ljudi. Še več pa mi pomenijo pogovori z ljudmi. Sogovornikov ni težko najti. Najdem sogovornike, ki so bili ali aktivno udeleženi v vojni ali žrtve vojne. Ne iščem smisla vojne, kajti vsaka vojna je brez smisla. Pripovedujejo kruta dejstva štirih let trpljenja: negotovost, streljanje, bombe, smrti, lakoto, selitve … Rezultat je približno 100.000 mrtvih in dva milijona razseljenih oseb. Tako so organizatorji vojne dosegli glavni cilj, tj. etnično čiščenje Bosne. Primerjava s Slovenijo: groze vojne so v Bosni bolj sveče, prisotne, močnejše kot v Sloveniji, rablji in krvniki nočejo sprejeti dejstev in se izogibajo odgovornosti – v tem smo si na istem. Pravzaprav je to dejstvo vseh vojn.

Nato sem si privoščil še tri dni turizma. Iz mest v mesta se avanturistični turisti prevažajo z avtobusi. Najprej en dan v mestecu Jajce. Ima čudovit slap reke Pliva, ki se nato izlije v reko Vrbas. Pešpot ob reki Pliva navzgor nudi dodatna razvajanja s slapovi in jezeri. Potovanje sem zaključil v Bihaču. Skozi mesto teče čudovita reka Una. Poznana je po glamuroznih slapovih. Vredno ogleda. Pot proti Sloveniji je enostavna, saj iz Bosne dnevno vozi več avtobusov v Zahodno Evropo.

Pravi blagoslov je priti v zeleno in urejeno Slovenijo, ker imamo red, dobro delujočo državno upravo, veliko služb in polno prijaznih ljudi.