Bosna

Tudi letos sem v začetku septembra obiskal Bosno in Hercegovino (BiH). To je teden, ki pripada samo meni, po mojih željah, po mojem tempu, brez skrbi za kogarkoli, s svojimi napakami potovanja in z naključji, ki jih takšno potovanje prinese. Nič nimam vnaprej rezervirano, vedno se dobi soba za prenočiti in nekaj za pojesti. Potujem sam, brez lastnega avtomobila, samo z javnimi prevoznimi sredstvi ali na avtostop. Tako lahko najbolj pristno navežem stik z naključnimi domačini. Bolj kot se prepustim dnevu, več je srečnih naključij. Ne vem sicer, kako to deluje, vendar tako dobrega sosledja dogodkov ne bi mogel sestaviti sam. Pravi šok sem doživel na letališču v Sarajevu. Verjetno so ravno odhajali/prihajali turisti iz arabskega sveta, kajti glavni terminal je bil preplavljen z ženskami v črnem in moškimi v belih oblekah. Pač njihova (muslimanska) obleka. Dnevno leti več letal v arabski svet oz. iz njega. Kasneje so mi domačini povedali, da jim ni všeč tako močna islamizacija Sarajeva. Pravijo, da tega v času Jugoslavije ni bilo.

Glavni namen potovanja je bil (spet) zaznati vzdušje v Bosni, trideset let po vojni. Bolj kot moje mnenje razloži stanje v BiH sogovornica na avtobusu. Kot 11-letna deklica je morala zapustiti dom zaradi bombardiranja mesta. V Nemčiji je doštudirala, doktorirala v ZDA, ima odlično službo, živi v Ženevi in enkrat letno pride na obisk. Pove: »Po svetu srečujem Bošnjake, Srbe, Hrvate in povsod se normalno pogovarjamo. Službeno tudi sodelujemo. Brez napetosti. To v Bosni ni mogoče. Kot da si v kotlu sovraštva med narodi. Sicer pa dobro razumem rojake, vem, kako je bilo v času vojne. Pobijali so nas in želeli so nas iztrebiti. Razumem Bošnjake.« Z drugim domačinom sva zjutraj pila kavo s pogledom na hribe nad Sarajevom. Povem mu, zakaj sem prišel in kaj delam poklicno. Pravi: »E, moj Janez. Bil sem vojak, bilo je grozno. Vzgajali so nas v bratstvu in enotnosti. Ko se je začela vojna, nisem mogel verjeti, da je med nami toliko sovraštva. Vendar sedaj se trudimo to pozabiti. Življenje gre naprej. Pri nas ni družba na tem nivoju, da bi težave reševali s pomočjo terapevtov. Poleg tega je to predrago za nas. Poglej, tam desno je cerkev, levo je pivovarna. Enkrat grem na desno, drugič na levo po tolažbo, pa nekako preživim. Ničesar preveč.«

Ogledal sem si dva muzeja. Muzej genocida in muzej obleganja Sarajeva. Tretjega si nisem mogel več. V obeh muzejih vlada spoštljiva tišina. Ni mogoče, da se te ne dotakne človeško trpljenje in morda še bolj spraševanje, česa je sposoben narediti in delati človek človeku. Še celo več. Sosed dolgoletnemu sosedu samo zaradi drugačne vere in narodnosti.