Brez meja v Novi Gorici

Prva postaja je bilo pokopališče v Mirnu, kjer nas je pričakala vodnica Barbara Jejčič in nam predstavila edinstveni primer meje v Evropi, pokopališče, ki nosi močan zgodovinski pečat. Meja, ki je bila po drugi svetovni vojni začrtana med Jugoslavijo in Italijo, je grobo razdelila prav to pokopališče – del je ostal v Jugoslaviji, del pa na italijanski strani. Skupaj smo si ogledali, kako je meja s približno meter visoko bodečo žico razdvojila celo grobove.

Muzej na meji

Pot smo nadaljevali proti železniški postaji v Novi Gorici, kjer smo si ogledali muzejsko zbirko Kolodvor, ki ponuja vpogled v življenje ob meji od njenega nastanka po pariški mirovni konferenci in dogodke, ki so oblikovali vsakdan ljudi na tem območju.

Avtobus je ustavil na povsem novem parkirišču ob železniški postaji bližje Novi Gorici. Zatem smo se sprehodili skozi nov podhod, ki se ga je med domačini že prijela oznaka krater in povezuje železniško postajo z Novo Gorico in ima zato pomembno vlogo. Na železniški postaji sta nam vodnika Nika in Jani iz Goriškega muzeja predstavila zgodovino meje, ki je nekoč ostro ločila prebivalce med dve državi. Izvedeli smo, kako so ljudje ob meji živeli vse do leta 2004 in kako so na primer ameriški vojaki leta 1947 razdelili celo domačije med dve državi.

Sprehodili smo se po Trgu Evrope, ki simbolično povezuje slovensko Novo Gorico in Gorico na italijanski strani. Ta edinstveni trg predstavlja most med dvema narodoma, saj je odprt prostor brez fizične meje, ki ponazarja povezanost med ljudmi. Nato smo si še z druge strani ogledali železniško postajo Nova Gorica, ki je bila odprta leta 1906 in je najstarejša zgradba v Novi Gorici.

Državno mejo med Italijo in Slovenijo so podrli leta 2004, takrat pa so uredili tudi Trg Evrope. Na sredini trga stoji spomenik, in sicer na mestu, kjer je nekoč stal mejni količek številka 57/15. Danes trg s svojo obliko simbolizira raztreščene številke te mejne oznake. Na trgu pa nismo bili sami, saj so nam družbo delali dijaki srednje šole iz Italije. Nekateri izmed njih so se v ta namen preoblekli v oblačila iz obdobja, ko je leta 1947 nastala meja. En par je predstavljal meščanska oblačila, fant se je preoblekel v uniformo ameriškega vojaka. Znano je namreč, da so mejo zarisali in za red skrbeli ameriški vojaki iz divizije Blue Devils (Modri vragi).

Središče Nove Gorice

Med vožnjo proti središču mesta nas je spremljala Aleksandra Torbica z Mestne občine Nova Gorica. Aleksandra, po izobrazbi arhitektka, nam je predstavila vizijo arhitekta Edvarda Ravnikarja pri načrtovanju Nove Gorice – mesta v parku. Pred občinsko stavbo, ki velja za središče mesta, nam je razložila, da je glavni trg Nove Gorice pravzaprav travnik, ki simbolno odraža trg v Gorici na italijanski strani, ki se v slovenščini prav tako imenuje Travnik, italijansko pa Piazza Vittoria.

Opisala nam je nekaj projektov, ki bodo spremljali projekt Evropska prestolnica kulture (EPK) 2025. Nova Gorica in Gorica sta s projektom EPK skupaj oblikovali enoten kulturni prostor z bogatim programom dogodkov, ki vključujejo umetnost, glasbo, gledališče, razstave in druge kulturne pobude, ki bodo potekali do konca leta 2025.

Izvedeli smo tudi, kako so prišli na zamisel, da Nova Gorica kandidira za evropsko prestolnico kulture, in da je bilo pobudnikom iz Slovenije že od začetka jasno, da lahko uspejo in pri tem povabijo k sodelovanju italijanski del Gorice. V več kot 40 letih, odkar se v EU podeljuje naziv evropska prestolnica kulture, je to prvič, da je nosilec projekta eno mesto, to je Nova Gorica, v naravi pa projekt pokriva tudi italijansko Gorico, torej se ustvarja somestje z osrednjim skupnim prostorom, že omenjenim Trgom Evrope brez meje. Organizatorji kot enega največjih uspehov do zdaj ocenjujejo slovesnost ob odprtju, ki je potekala 8. februarja in je bilo vanjo vključenih 2000 nastopajočih, od tega 1400 mladih, 700 iz Slovenije in 700 iz Italije, ki so skupaj nastopali, se družili in veselili, povezovali … Ti mladi so semena, ki naj vzklijejo v mostove prihodnjih generacij na obeh straneh meje. Pri povezovanju pa imata mesti kljub vsemu številne izzive, saj morajo več kot polovico dejavnosti usklajevati na ravni držav, kar zahteva poseben napor.

Čevljarstvo v Mirnu

Po obisku Nove Gorice smo se odpeljali v Miren, ki je znan po več kot stoletni čevljarski tradiciji. Ogledali smo si čevljarski muzej, ki je v prostorih nekdanjega sedeža občine. V muzeju smo izvedeli več o zgodovini čevljarstva v Mirnu, kjer so nekoč delovale številne manjše čevljarske delavnice, kasneje pa se je razvila tudi močnejša čevljarska zadruga, ki je sčasoma prerasla v industrijsko proizvodnjo pod blagovno znamko Ciciban.

Izlet smo zaključili z okusnim kosilom v bližnji gostilni in si izmenjali vtise o preživetem dnevu. Kot je že v navadi na naših izletih, smo tudi zapeli in zaplesali.