Brez vlog

Prejšnji teden smo zapisali, da smo zaradi vzgoje in družbe primorani prevzeti vloge, npr. ubogljivi fant, nergava ženska, deloholik, ponižen brez potrebe, smejoči moški, uglajen poslovnež … Vendar mi nismo te vloge. Življenje nas je postavilo na zemljo, da igramo sebe, ne pa pričakovanja drugih. Nekega dne postane vse, kar smo doslej živeli, pretesno. Ne v smislu zunanjih stvari – hiša stoji, otroci odraščajo, služba teče. Vse je, kot mora biti. In vendar … nekaj v nas se oglaša. Nekaj pravi: to nisem čisto jaz. Predvsem v zrelejših letih se večkrat sprašujemo, kdo sem, od kod prihajam in kam grem. V grškem svetišču Delfi so svečeniki zapisali svarilo: »Spoznaj samega sebe.« Spoznati se moramo bolje – in se umestiti v okviru večje skrivnosti.

V drugi polovici življenja prihajajo pretresi, ki jih ne pričakujemo (npr. ločitev, bolezni, propad podjetja, kriza smisla …). Kot da nas nekaj tiho, a vztrajno potiska k resnici. K resnici, ki ni nujno lahka, a je za nas vedno dobra. Pogosto tega vodenja ne prepoznamo – vse dokler se nekaj v nas ne zlomi ali prebudi. To je še posebno očitno v zahodnem načinu življenja (kamor spada tudi naš), kjer človek izgublja duhovno dimenzijo. S psihološkega vidika lahko rečemo, da se moramo končno čustveno ločiti od staršev. Da izpustimo stare vzorce in zaživimo lastno, svobodno življenje. Vendar se zdi, da v človeku deluje še neka druga sila – nekaj, kar presega vsakdanji boj za preživetje in uživanje. Kot da bi nas želela voditi v smer, ki je za nas dobra, čeprav je naporna. Življenje nas v sredini poti povabi k obračanju navznoter. Prvi del življenja je bil potreben: zgradili smo hišo, družino, položaj. Igrali smo vloge, da smo bili ljubljeni in sprejeti. A zdaj nas te vloge ne držijo več pokonci. Znotraj nas se oglaša nekaj bolj tihega, bolj pristnega – nekaj, kar ne išče potrditve, temveč želi biti preprosto ... resnično. Sili nas, naj poiščemo moč v sebi – moč, ki ni odvisna od zunanjega sveta.

Kakšen sem jaz v globini? Morda se prebudijo stari spomini ali potlačene želje. Morda prvič zberemo pogum, da rečemo ne. Ali da rečemo ja. Ali pa sami odidemo na romanje, napišemo pismo, ki si ga nismo upali poslati, ali si kupimo nekaj, česar si nikoli nismo drznili. Morda si dovolimo počivati. Prisluhniti. Iz čiste nuje preidemo v svobodno izbiro. V življenju ne gre več le za uspeh, varnost in odgovornost – temveč za globlji smisel. Manj smo avtomatski. Odkrijemo osebno poslanstvo.

Pri meni sta se združila poklic in poslanstvo. Skrb za sočloveka in skrb zase me oblikujeta. Postati terapevt, pisati, predavati, razmišljati o večni skrivnosti v človeku postaja moja pot v drugi polovici življenja. To ne pomeni, da zapuščam bližnje odnose – le jaz sem bolj trdno v svojem sedlu.