Brezpotni vrhovi

Fuž'narske planine in njihovi hribi so izjemno dobro obiskan del Julijskih Alp. Planine so lahko dostopne, nekateri vrhovi tudi, drugi so precej zahtevni, nemarkirani in neskončno privlačni. Danes bomo obiskali tri vrhove, ki kraljujejo nad planino Ovčarija, na katere bolj redko stopi kakšen pohodnik. Vrtec, Stadorski orliči in Rigeljc. Ne poznate? No, zdaj boste.

Izhodišče našega vzpona je planina Blato. Kako bomo prišli do nje, je odločitev vsakega posameznika. S planine Blato gremo najprej do planine Jezero, ki jo dosežemo v dobri uri, nato pa nadaljujemo proti planini Viševnik. Nad planino Viševnik se pokaže naš prvi cilj Vrtec. S planine nadaljujemo proti planini Ovčarija. Ko dosežemo nekakšno travnato sedlo, smo pri Smodlakovem brlogu na planini Ovčarija. Tu zapustimo markirano pot in se usmerimo »po svoje«. Naravnost proti grebenu. Smo na severni strani Vrtca. Steza, če jo vidimo, je sem in tja dokaj zaraščena, zato se nekako držimo vzporedne doline na zahodni strani vrha. Stezica je slabo vidna, pomaga nam celo kakšen možic. Svet okoli nas je poln brezen. Ko dosežemo konec redkega macesnovega gozda, smo na bolj travnatem terenu. Z nekakšnega sedla se začnemo v levo strmo po travah vzpenjati proti grebenu. Ko smo na grebenu, mu preprosto sledimo navzgor. Macesni in rušje bodo naš spremljevalec do vrha, s katerega se odpre lep razgled na planino Viševnik in Bohinjsko-Tolminske gore. Z vrha po smeri vzpona sestopimo nazaj do sedelca, kjer smo prej zavili izrazito levo. Sledimo slabo vidni stezici. Opazimo strm vrh Stadorski orliči. Sledi kratek spust na zahodno stran vrha in po dolinici nadaljujemo proti jugu, na sedlo med Stadorskimi orliči in Rigeljcem pravzaprav. Na sedlu nadaljujemo levo in prečimo izjemno strma, travnata pobočja na jugozahodni strani gore. Izjemno strm je kratek vzpon na južni greben gore. Ta del je v mokrem nevaren za zdrs, sploh pri sestopu. Ko dosežemo greben, se po njem vzpenjamo proti vrhu. Strmina popusti in kmalu smo nagrajeni s čudovitim razgledom. Z vrha sestopimo, previdno!, nazaj na sedlo in se začnemo vzpenjati še na desni vrh, Rigeljc, ki ga že vidimo pred seboj. Tokrat se za spremembo vzpenjamo po vzhodni strani vrha, skozi redek macesnov gozd. Ko dosežemo greben, nas do vrha čaka le še kratek vzpon. S prepadnega Rigeljca se odpre čudovit razgled na Črno jezero, ki ga vidimo iz ptičje perspektive, saj je globoko pod nami.

Z Rigeljca se po poti vzpona vrnemo nazaj do sedla, nato se po slabo vidni stezici skozi dolino vračamo nazaj do markirane poti. Ko dosežemo markirano pot, zavijemo levo in se mimo planine Dedno polje in nato planine Jezero vrnemo nazaj na izhodišče pri planini Blato.

Naj na koncu opozorim, da je vzpon na Stadorske Orliče, ki poteka po izjemno strmih, lahko rečemo kar »trentarskih« travah, v mokrem zelo nevaren za zdrs, zato po kakšnem deževju turo odsvetujem. Kdaj pa je najlepše obiskati ta konec gore? Vsekakor sedaj, ko nas obdajajo čarobne jesenske barve.

Nadmorska višina: največ 1809 m
Višinska razlika: 900 m
Trajanje: 6–7 ur
Zahtevnost: 5 / 5 (orientacija)