Na razstavi, ki bo odprta do 4. maja, so na ogled okvirji za slike, ogledala, svečniki, izvirno mojstrovo orodje, izbor reprodukcij Plečnikovih pisem Bergantu, arhivske fotografije, arhitektove skice in načrti za skupne projekte ter podrobni opisi njunega sodelovanja. / Foto: Katja Dolenc
Čar lesa Berganta in Plečnika
V Plečnikovi hiši v Ljubljani je na ogled razstava, ki prikazuje izjemno sodelovanje rezbarskega mojstra Maksa Berganta iz Kamnika in arhitekta Jožeta Plečnika, ki se je začelo z obnovo cerkve sv. Benedikta v Zg. Stranjah pri Kamniku. Vrli rezbar je ob svojih delih vseskozi ostajal skromen. Še danes ni vsakemu obiskovalcu znano, da je čudovit zlat oltarni okvir slike Marije Pomagaj v baziliki na Brezjah njegovo delo.
V Plečnikovi hiši, ki spada pod okrilje Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je na ogled razstava Rezbarski mojster Maks Bergant in Plečnik: čar lesa. Na odprtju so bili tudi člani družine Bergant, ki tako nadaljujejo ozaveščanje o delu in pomenu izjemnega prednika, katerega umetnine je občudoval tudi Plečnik.
Leta 2016 je izšla likovna monografija z naslovom Rezbar Maks Bergant: življenje, posvečeno lepoti, ki sta jo napisala umetnostni zgodovinar dr. Miklavž Komelj in Bergantov sin mag. Damijan Bergant, dr. med., naslednje leto je bila na stavbi na Parmovi ulici v Kamniku, kjer sta ustvarjala najprej Ivan Klemen in nato Maks Bergant, odkrita spominska plošča, za to razstavo pa je družina prispevala pomemben del gradiva. Sin Damijan in vnukinja Anja Bergant Spiroski sta poudarila, da si vsa družina prizadeva, da bi bile informacije o avtorstvu za vse Bergantove javno dostopne umetnine enako dostopne vsem obiskovalcem. Vnukinja je v nagovoru povedala: »Informacij o avtorstvu njegovih del največkrat ni na voljo, tako pri opisih konkretnih umetnin kakor z njimi povezanimi objavami in publikacijami.«
Maks Bergant se je rodil leta 1912 v Trstu, po koncu prve svetovne vojne pa se je družina preselila v Podgorje pri Kamniku. Z rezbarjenjem v lesu je prišel v stik pri mojstru rezbarju Ivanu Klemnu. Tako ga je prevzelo, da je že v zgodnji mladosti začel rezbariti pri njem in bil kmalu odločen, da tudi sam postane rezbar. Po Klemenovi smrti leta 1944 je stavbo, ki jo je poimenoval Bajtica, odkupil in v njej rezbaril do svoje smrti. Iz lesa je delal tako polne plastike kot reliefni okras, ki ga je največkrat tudi pozlatil.
Razstava v Plečnikovi hiši se osredotoča na zapuščino, ki odstira sodelovanje med Plečnikom in Bergantom v letih 1947–1957. Njena avtorica in kustosinja Ana Porok je pojasnila, da so na ogled izbrana dela iz Bergantovega opusa, ob njih pa prvič tudi Plečnikovi arhitekturni načrti in skice za projekte, pri katerih je sodeloval z Bergantom: »Gre za sodelovanje, ki je eno najbolj navdihujočih in tudi pri Plečniku eno najvidnejših.«
Bergant je Plečnika spoznal leta 1947, ko ga je pater Martin Perc priporočil za skupno delo pri obnovi cerkve sv. Benedikta v Zg. Stranjah. »Plečnik je naredil načrt za obnovo stavbe, vse nove lesene dele, še zlasti veliki oltar in lestence pa je izdelal Bergant ter tako soustvaril pomemben sakralni prostor. Potrditev s strani Plečnika je zanj pomenila spodbudo pri nadaljnjem ustvarjanju,« je pojasnila Porokova. Plečnik in Bergant sta sodelovala še pri izdelavi okvirja za podobo Marije Pomagaj v cerkvi na Šutni v Kamniku ter novega škofovskega prestola v ljubljanski stolnici.
Bergant je napravil številne okvirje za slike, ogledala, oltarne okvirje, med katerimi je najpomembnejši oltarni nastavek za sliko Marije Pomagaj v baziliki na Brezjah; svečnike, lestence, oltarne mize in druge rezbarske umetnine za cerkve, rezljane miniature in plastike. Med njimi je izstopal kip Marjance, ki je Berganta, po besedah Porokove, spremljala kot dobri duh do konca življenja. Zaradi nje in ostalih del bi ga Plečnik priporočil za študij kiparstva, a Bergant je raje ostal zvest tradiciji.
