Čar minljivosti

Težko jih je opisati z besedami. Konec katerega koli poglavja v življenju ni lahek. Zame je to konec srednje šole. Konec te zaznamuje zloglasna matura. Začetek leta je bil kot vsak drug, a ko gre zadnje leto srednje šole proti koncu, počasi začenjaš dojemati, da ljudi, sošolcev, prijateljev, razrednika in profesorjev, ki so bili štiri leta stalnica, kar naenkrat ne bo več.

Tega prej sploh ne opaziš in čudno se mi zdi, da sem se začel zavedati te minljivosti nekaj mesecev pred koncem. In normalno je, da človek v takih trenutkih razmišlja za nazaj in se spominja, kaj vse je počel. Na misel mi nikoli ne pridejo ocene, ki sem jih dobil, sem pisal dobro ali slabo, ali sem se učil veliko, zadnji dan ali kar v šoli. Morda so to spomini, ki niso tako pomembni. Na pamet mi pride, kako smo se smejali med urami, kako smo kaj ušpičili, se kaj dobrega ali neumnega pogovarjali, se dobivali na klicih, da bi se učili, na koncu pa smo se samo smejali ali pa debatirali o vseh drugih temah kot o šoli in predmetu, ki smo ga pisali.

Mislim, da odrasli temu rečejo odnosi. Nekateri rečejo, da imajo še zdaj redne stike s sošolci iz srednje šole, drugi rečejo, da so take prijateljske vezi ustvarili šele na faksu, tretji šele v službi. To mi v bistvu sploh ne pomaga. Vsaj ne temu čudnemu občutku nostalgije, ki ga čutim in je v zraku. Ni zares knjige z navodili, iz katere bi lahko prebral in rekel: Aha, tole bo trajalo še en mesec, nato boš pa pozabil. Niti ni staršev, ki bi bili v pomoč. Vse, kar bleknejo, je, da je takšno pač življenje. Itak se niti ne potrudijo, da bi nas razumeli.

Srednješolska leta niso lahka. Tudi če marsikdo reče, da so to ena najlepših let. V njih poskušamo nove stvari. Nekatere slabe, nekatere dobre. Rečejo, da se v teh letih iščemo. Nihče pa ne reče, da smo v teh letih tudi zelo ranljivi in da nas nekateri dogodki, stvari in odnosi zelo zaznamujejo, tudi če tega ne pokažemo. Čeprav nam gredo v tem obdobju tako na živce. A zdaj, ko sem na koncu, so vse te stvari naredile in oblikovale to obdobje. Mislim, da je cilj srednje šole, da če in ko najdeš nekega človeka, s katerim imaš res pristen odnos, da ga ohranjaš. Da se zanj trudiš. Cilj je tudi, da izpustiš kakšne neprijetne trenutke. Jih še zadnjič pogledaš in jim ne dovoliš več, da bi imeli tako moč nad tabo. Mogoče je tisto, kar da koncem takih stvari tako nostalgijo in čar, da se enkrat končajo in da ne trajajo večno. Verjetno je to ugotovil in zapisal kakšen filozof ali pa kdor koli drug, ampak ima toliko večji učinek, ko to ugotoviš sam.

Maturant