Častitljivih sto

Pavla Jelen se je rodila 3. julija 1925 na Igu pri Ljubljani materi Pavli in očetu Francu. Njeno otroštvo ni bilo lahko – z leto dni mlajšo sestro Veroniko sta že pri sedmih letih ostali brez staršev. Družina je bila sicer večja, a tragična usoda je zaznamovala tudi najmlajšo sestrico Silvico, ki je umrla že v zgodnjem otroštvu. Po smrti staršev sta Pavla in Veronika odraščali pri sorodnikih in v rejništvu, dokler življenje ni ločilo njunih poti – Veronika je kot deklica odpotovala v Ameriko, kjer je preživela večino življenja. Kljub razdalji sta sestri ohranjali tesno vez, dopisovali sta si in se redno pogovarjali po telefonu.

Osnovno šolo je slavljenka obiskovala na Igu, nato pa se je šolala pri sestrah uršulinkah v Ljubljani. Po končanem izobraževanju se je zaposlila na pošti, sprva v domačem kraju, nato v Kamni Gorici in pozneje v Kranju. V službi je opravljala različna pisarniška in blagajniška dela – skromno in z nasmehom pogosto poudari, da je bila »deklica za vse«. Prav na pošti je spoznala svojega življenjskega sopotnika Ivana, prav tako poštnega uslužbenca. Med njima je hitro preskočila iskrica in leta 1951 sta se poročila. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki – starejša Vera in štiri leta mlajša Marta.

Družinsko življenje je bilo vedno v središču Pavlinega sveta. Bila je skrbna, predana mati in babica. Danes se lahko pohvali s štirimi vnuki. Njena hči Vera pripoveduje, da je bila odlična kuharica, znana po štrukljih, ki so jih vnuki ocenjevali s čisto petico.

Pavla je vedno živela aktivno – navduševala jo je narava, posebno veselje ji je predstavljalo gobarjenje. Rada je plavala, z možem sta redno obiskovala morje, v Kamni Gorici pa je ljudi celo učila plavati v bližnjem potoku. Bila je družabna, odprta in srčna, vedno pripravljena priskočiti na pomoč. Tudi v zrelih letih je ostala radovedna – s križankami je ohranjala bister um, z glasbo si je krajšala popoldneve, še danes najraje posluša Avsenike.

Zadnjih 14 let je Pavla Jelen stanovalka kranjskega doma upokojencev, kjer se je hitro vključila v skupnost. Posebno mesto je našla v pevski skupini. Čeprav ji danes zdravje ne dopušča več popolne samostojnosti, ostaja vedra in polna življenjske volje. Vrata njene sobe so vedno odprta, pogovor s sostanovalci in zaposlenimi ji pomeni veliko.

Ob stoletnici z nasmehom pripomni, da ima dolgo življenje zapisano v genih – več njenih sorodnikov je namreč dočakalo visoko starost. Hkrati pa dodaja, da so za dolgo življenje pomembne skromnost, poštenost in zmernost. Praznovanje je bilo prežeto s pesmijo, obenem pa so svoje jubileje zaznamovali vsi stanovalci, ki v juliju praznujejo rojstni dan. Pavlo je z obiskom počastil tudi kranjski župan Matjaž Rakovec, prisotni pa so bili tudi otroci njene pokojne sestre Veronike iz Amerike.