Charles Nodier in Slovenci

Francoski novinar in književnik Charles Nodier je v času Napoleonovih ilirskih dežel leta 1813 med januarjem in septembrom prebival v Ljubljani, kjer je deloval kot zadnji urednik uradnega lista Télégraph officiel. V tem času je spoznal predvsem slovensko deželo Krajnsko in Primorje, drugih delov ilirskih dežel ni obiskal. Njegovi zapisi predstavljajo pomemben zgodovinski vir za razumevanje tedanjega prostora, jezika in prebivalstva.

V svojih spominih je zapisal, da je Télégraph officiel izhajal tudi v slovenskem jeziku (slave vindique), vendar do danes ni znan noben ohranjen slovenski izvod tega lista. Ta podatek odpira vprašanja o dejanskem obsegu in ohranjenosti slovenskega tiska v tem obdobju.

V članku Statistique illyrienne je Nodier izrazil občudovanje nad deželo, ki združuje morje in Alpe, ter nad jezikom, ki ga je opisal kot izvoren in prvobiten. Slovenski jezik je razumel kot star in pomemben kulturni element prostora, ki presega zgolj lokalni pomen.

V članku De la manière d'étudier l'histoire d'Illyrie (28. 1. 1813) je opozoril na podobnosti v fizionomiji, navadah in narodnem značaju med prebivalci Ilirije in območjem švicarskih Alp, od koder je izviral sam. Na tej podlagi je postavil hipotezo o sorodnosti galskega in ilirskega oziroma slovenskega ljudstva, kar kaže na njegov poskus širšega zgodovinskega razumevanja prebivalstva.

V 51. številki Télégrapha (27. 6. 1813) je ob predstavitvi slovarja Valentina Vodnika zapisal, da izraz »slave« pomeni »slovenski«. Ob tem je poudaril razširjenost slovenskega jezika, ki naj bi segal »od Jadrana do Baltika, od Črnega do Severnega morja, pod janičarjevim šotorom in v kolibi na Kamčatki«. Posebej je izpostavil Vodnikovo odločitev, da se omeji na karnijščino, ki jo je označil kot narečje z značilnostmi velike starosti in domorodne čistosti ter kot pomembno za razumevanje slovenskega jezika.

Pozneje je Nodier ugotovil, da se na območju Ilirskih dežel ne govorijo le narečja, temveč tudi samostojni jeziki. To je zapisal v delih Laybach (1821), La Langue et la littérature illyriennes (1836) in v Revue de Paris (1852). V časniku La Quotidienne (1821) je zapisal, da je jezik v Ljubljani vendska slovenščina, ki se le malo razlikuje od hrvaščine in istrijščine, medtem ko je leta 1836 poudaril, da enoten ilirski jezik ne obstaja, temveč gre za raznolik jezikovni prostor.

V svojih spominih Souvenirs de la Revolution et de l'Empire (1831) je Nodier Slovence opisal kot ilirski narod, ki ga odlikujejo vzornost, zvestoba in moralna trdnost, ter kot skupnost brez morilcev, tatov in zlobnežev. Njegov opis poudarja visoko stopnjo družbenega zaupanja in etičnih norm.

Nodierjeve zapise dopolnjuje profesor Franc Hubad, ki je leta 1881 izpostavil pomen besede in rokovanja, ponos ter značaj Slovencev, hkrati pa opozoril na nezaupanje do tujcev in nagnjenost k precenjevanju tujega v primerjavi z domačim.

Ti opisi narodnega značaja Slovencev v 19. stoletju predstavljajo pomemben zgodovinski vir za razumevanje družbenih vrednot, jezikovne podobe in identitete v tem obdobju.