Čopka in kapitan Valček

Kamnik – Gre v bistvu za lutkovno predstavo za otroke in tudi starejše, kjer sta praktično za vse – od idejne zasnove do rekvizitov, besedila, lutk, scenografije, režije in na koncu igre – poskrbela Luna Ornik in Uroš Potočnik. Oba živita v Ljubljani, vendar Potočnik veliko ustvarja v Kamniku. Večinoma pa ga sicer poznamo po filmskih vlogah, saj mu je film kot igralcu najbližji, pravi. Zadnje čase pa ga vidimo tudi v domačih nadaljevankah. Poleg igre občasno režira, vodi igralske delavnice ter seminarje in ustvarja avtorsko glasbo za gledališke predstave. Tudi ustvarjalni diapazon Lune Ornik je širok: deluje kot igralka – animatorka lutk, režiserka, pripovedovalka in izdelovalka lutk. Je pa tudi ustanoviteljica Gledališča Lalanit.

Ornikova in Potočnik se poznata še iz študentskih let, oba sta obiskovala AGRFT v Ljubljani. Pred dvema letoma sta že sodelovala pri Povodnem možu, ki je sicer doživel premiero ravno tako na odru Velike dvorane v kamniškem Domu kulture, a zaradi epidemioloških razmer takrat s pomočjo spleta. Priredba slovenske ljudske pravljice lutkovna predstava Povodni mož se na oder Doma kulture Kamnik vrača aprila letos v sklopu abonmaja Kam'nček.

Tokratna predstava Deklica in kapitan pa pripoveduje zgodbo o dveh slikopleskarjih, ki imata nalogo, da prebelita gledališče. A med njunim delom, ki se sooča z burlesko v stilu risanke A je to, gredo stvari v čisto drugo smer. Zaščitna folija hitro postane morje, različna orodja se spremenijo v figure in dolgočasna »malarija« oživi … Prisrčno dogodivščino med deklico Čopko in kapitanom Valčkom, dopolnita še ptič in kit. Slednja sta origami lutki, ptič je nastal iz papirnatega letala, izvemo. Tudi ladja je origami, medtem ko kapitana »igra« pleskarski valjček, Čopka pa je iz čopiča.

Ustvarjalca sta nam na kratko predstavila še sporočilnost predstave, ki je v nekem trenutku obarvana tudi okoljevarstveno. »Podnebne spremembe se dogajajo in niso omejene le na določene predele sveta, ampak na celoten planet,« pravita. Začetek zgodbe je pleskarski, pri čemer pa jima je uspelo vzpostaviti tudi zanimivo relacijo med glavnima akterjema. »Zgodba se začne z likom lenega šefa, ki nič ne dela, in vajenko, ki je vsega kriva, mora vedno vse postoriti ...« Malce je v predstavi absurda, malce Montyja Pythona, še povesta.

Odziv najmlajših na premieri je bil odličen. Interakcija je stekla. Luna Ornik in Uroš Potočnik pa se zavedata, da se jima lahko enkrat v prihodnosti zgodi, da na končno zastavljeno vprašanje o preživetju kita mogoče ne bosta dobila pozitivnega odgovora in tako zgodba ne bo imela srečnega konca … A vseeno upata na najboljše.