Čudovita jesen

Zopet ali še vedno se vozim v službo s kolesom. Moti me tema, v dežju in snegu se prav tako ne vozim. Če grem v službo s kolesom, je moj odhod 6.40. Je že svetlo, sonce pa še ni vzšlo. Zelo je čarobno. Kadar je jasno vreme, je precej mrzlo. Travo prekriva slana, jasno vreme hribe naslika kot v pravljici. Ko se vozim med travniki proti zahodu, gledam Julijce s Triglavom. Že so ožarčeni rdeče, sonce je tik nad obzorjem. V pravljicah so pisali, kdor bo prvi videl sončni žarek, ta bo dobil nagrado. Vsi so se postavili proti vzhodu in čakali sonce. Le eden se je postavil proti zahodu, saj je svetloba iznad obzorja prej dosegla gore na zahodu, kot se vidi sonce na vzhodu.

Tako se vozim proti Julijcem in gledam rdeče ožarčene hribe. Obrnem se nazaj in vzhodna stena Storžiča je prav tako osvetljena rdeče. Manjka le še nekaj trenutkov in sonce je zunaj. Kdaj sredi poljske ceste počakam in gledam. Kako močna svetloba in toplota. Brez tega ne bi bilo življenja na zemlji. Mislim si, kakšen srečnež sem, da lahko to gledam ali da to sploh vidim. Na glavni cesti se mimo mene vozijo ljudje v avtih. Kakšna svoboda je na kolesu. Lahko opazujem naravo, v avtu moraš gledati na cesto. Ko pridem s kolesom v službo, me sodelavci vprašajo, a te nič ne zebe? Vroče je. Komaj dovolj hitro slečem kapo, rokavice, bundo. Z gibanjem se ogreješ. In ko po takem jutranjem podvigu stopim v razred, vsa čila, nadihana in zadovoljna, najprej odprem okno, da vsaj malo svežine dobijo tudi dijaki. Razlagam o jutranji zarji in svetlobi, lepoti jutra in dneva. Veste, kakšen je odgovor? Zaprite okno, zebe nas, nas to nič ne briga. Ko se vozim s kolesom domov, sem že z mislijo v gozdu. Opazujem sončno svetlobo, žarke, ki padajo skozi gole veje dreves. Med njimi se svetijo pajčevine, mušice, meglice. Pod nogami šumi listje. Globoko zarijem z nogami v listje in ga brcam visoko v zrak. Suho listje šumi, šelesti. Barve so tako intenzivne, da bi najraje pritisnila stop, naj se vse skupaj malo ustavi. Ko pride vikend, si omislim daljši sprehod v gozdu. Še vedno hodim po poteh, ki se vijejo bolj počez, vzporedno z izohipsami, na izhodiščno točko se pripeljem. Na Storžič še ne morem. Ni problem vzpon, problem je sestop. Neka gospa mi je rekla, boš pa s hriba dol šla s padalom. Zelo si želim, da bi lahko šla s hriba dol peš in me koleno ne bi bolelo. Sedaj torej hodim na ture, kjer pot pretežno prečim in ni veliko višinskih metrov. Da sem le zunaj, si mislim in vriskam, srkam sonce, gledam barve in poslušam šumenje listja pod nogami. Med praznimi vejami se lepo bohotijo skalnati vršaci, ki jih sedaj še vedno občudujem od daleč.