Foto: arhiv Gorenjskega glasa
Foto: arhiv Gorenjskega glasa
Vse se prebuja, vse cveti. Letos imam poseben položaj. Doma sem, hodim počasi, vse lahko delam počasi in tako imam priložnost bolje opazovati prebujanje narave. Narava mi je bila vedno navdih. Več kot imamo časa, bolj opazimo drobne spremembe. To delam iz radovednosti. Kadar opazujemo točno določene časovne vzorce ponavljajočih se naravnih pojavov v življenju rastlin in živali, temu rečemo fenologija. Opazujemo in spremljamo lahko čas cvetenja rastlin, prihod ptic selivk, zorenje plodov, odpadanje listov jeseni. Ti pojavi so različni od mikrolokacije. Recimo na Gorenjskem imamo celinsko podnebje, vendar je cvetenje sadnega drevja različno od osojne ali prisojne lege. Sadno drevje v prisojnih legah, še posebej v mestih, kjer je zaznati vpliv izpušnih plinov, izpustov tovarn, cveti prej kot v zaprtih dolinah in osojnih legah. Sadno drevje v mestih je že odcvetelo, medtem ko v alpskih dolinah šele odpira svoje cvetove. Najbolj tipični znanilec pomladi je cvetenje forzicije. Ta na primer v Ljubljani ob cestah cveti tudi en mesec prej kot na primer na Jezerskem, v Bohinju ali v Radovni. Starejši ljudje so pogosto še bolj pozorni in opazujejo takšne naravne pojave z večjim zanimanjem. Z leti nas narava bolj prevzame. Imamo več časa. Torej sem tudi jaz sedaj že starejša, predvsem imam pa letos za to več časa. Doma na vrtu imam kar nekaj cvetočih grmov. Vsako leto čakam njihove cvetove. Namenoma sem posadila japonsko češnjo. Nekateri potujejo v deželo vzhajajočega sonca, da bi videli te čudovite rožnate cvetove, jaz jih lahko gledam kar doma. Skozi okno gledam stara visokodebelna sadna drevesa. Stara so kakih 70 let. Vsako leto veter kakšnega podere in polomi, tako jih je vedno manj. Včasih sem mislila, če te stare hruške ne bi bilo, bi imela neposreden pogled na celotno verigo Grintavcev, od Kočne in Grintavca, preko Kalškega grebena do Zvoha in Krvavca. Stara hruška še cveti. Tako zakrije pogled na Kalški greben in Zvoh. Vedno bolj jo cenim in spomladi čakam njeno cvetje. V nekaj dneh je vse v belem, kot bi se drevo posulo z belimi metulji. Če te dneve zamudiš, cvetenja ne vidiš. Sedaj sem cvetje spremljala vsak dan. Prav takšna simfonija barv je v gozdu. Na začetku imajo listavci le veje, sedaj si nadevajo čipko listov, ki je vedno bolj gosta. Nimam vedno priložnosti, da drevesa lahko gledam od spodaj navzgor proti krošnjam. Koliko različnih vrst zelene barve je ta hip v gozdu. Čisto nežna svetlo zelena, ki ima veliko rumenega odtenka, svetli smrekovi vršički, žametno zelena jelke in smreke, podrast ima drugačno zeleno barvo. Vse buhti in odganja. Novo se prebuja in staro se razkraja. Ne umira, daje prostor in pogoje novemu. Tako je v naravi. Kako smo bogati, ker lahko to gledamo pred hišnim pragom.