Dan na Amalfijski obali (2)

Opazim, da Neapelj proti jugu postaja vse bolj razdrobljen: predmestje počasi prehaja v manjše zaselke, dokler se betonska veriga pri Pompejih popolnoma ne prekine in se na vzpetinah v daljavi začnejo pojavljati prve vasice Amalfijske obale. Z Nejcem spretno vijugava med neobzirnimi italijanskimi vozniki, pri razcepu za Pompeje zaobideva dolgo kolono vozil in hitiva proti Salernu. Mesto je skrajna južna točka 50 kilometrov dolge Amalfijske obale, ki jo zaznamujejo v nebo segajoče pečine, očarljiva majhna mesta in ozka panoramska cesta, ki s pogledom na turkizno morje in neskončnost horizonta nosi naziv ene izmed najslikovitejših na svetu. Obala letno privabi več kot pet milijonov obiskovalcev, vendar pa si zaradi vrtoglavih cen in razkošnih resortov počitnice tu privoščijo le redki.

Raj za sladkosnede

Vijugasti cesti slediva do ribiškega mesteca Cetara in vse do Minorija, kjer naju k prvemu postanku zvabi letni vrt slavne slaščičarne Sal De Riso. »Veš, da moraš tukaj torte naročiti kar eno leto vnaprej!« navdušeno razlagam Nejcu, medtem ko za pultom čakava na espreso ter si oči paseva na umetelnih sladicah in domačem sladoledu. Po premisleku prosiva, da nama klasičen italijanski tiramisu ter lešnikovo torto zapakirajo kar za s seboj in se s pregrešno dobrima sladicama raje posladkava na sončni morski rivi.

Razkošje mesta Ravello

Raziskovanje nadaljujeva proti notranjosti obale in se po premaganih vrtoglavih ovinkih ustaviva v mestecu Ravello. Od tu je razgled na obalo resnično čudovit: odprtih ust me pustijo visoki klifi in turkizno morje, razkošni resorti in veličastni dvorci –Rufolo in Cimbrone – mimo katerih se sprehodiva v središče mesta. Ta je v začetku marca precej osamljen in premore le večjo kavarno z nekaj domačini in redkimi turisti. Scena pa je precej drugačna v mestecu Amalfi, kjer se v številnih slaščičarnah na glavnem trgu Duomo gnetejo turisti, ki v rokah previdno prenašajo ogromne izdolbene limone, napolnjene z dobrodušnimi porcijami sladko-kislega limoninega sorbeta. Glavna atrakcija mesta so impresivne, črno-bele stopnice, ki vodijo do čudovite krščanske katedrale iz 9. stoletja, Amalfi pa je zanimiv tudi zaradi ulice Piazzetta dei Dogi, ki je obdana s tradicionalnimi trgovinami ter številnimi morskimi restavracijami.

Najin dan se tako približuje koncu. Ko se nekoč spet vrneva v ta kaotičen, a izredno lep košček Italije, nama vsekakor ne uideta tudi ogled glamuroznega otoka Capri ter sprehod po panoramski Poti bogov, ki se vije vzdolž pečin Amalfijske obale.

(Konec)