Dati smisel zgodbi je resno delo

Spet prosim za pomoč. Je med nami kako dekle ali pa če kdo pozna kako punco, ki je bila na koncertu Nirvane v Ljubljani? Študent filma Nel Jeraj Sedej je imel tedaj nekih minus osem let in pripravlja dokumentarec o tem koncertu. Do sedaj je našel zgolj moške sogovornike. Nujno bi potreboval še kak pogled skozi dekliške oči, zato bo hvaležen vsakega namiga ...«

Ljubljana, koncert in Janez Pelko

Gornji zapis je v začetku leta zakrožil po družbenih omrežjih, eden od intervjuvancev, fotograf Janez Pelko iz Škofje Loke, je bil leta 1994, takrat prav v vlogi fotoreporterja Gorenjskega glasa, na koncertu edini fotograf z uradnim fotopassom, dovoljenjem za fotografiranje. Nirvana je 27. februarja 1994 v Hali Tivoli v Ljubljani nastopila na zadnjem v celoti izvedenem koncertu. Sledil je še koncert v Münchnu, ki so ga, uradno zaradi zdravstvenih težav pevca Kurta Cobaina, predčasno prekinili. Cobain si je le dober mesec dni zatem vzel življenje.

Dokumentarni film o zadnjem koncertu Nirvane Radovljičan Nel Jeraj Sedej pripravlja v okviru diplomske naloge na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, kjer je osredotočen na film.

Vsak pozna Nirvano

»Pri delu imamo veliko svobode in tudi pri izbiri teme za diplomsko delo. Če imaš dober scenarij, lahko narediš, kar hočeš. Odločil sem se, da bom delal dokumentarni film, ne igranega, pa sem se spomnil na Nirvano,« je v pogovoru pojasnil svojo odločitev ... Z enako samoumevnostjo, kot je povedal, da »vsak pozna Nirvano«.

»Je pa res, da večina ne ve, da je bil ljubljanski koncert zadnji, ki so ga izvedli v celoti. Le mesec dni zatem je Cobain umrl. Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da je bil edini 'uradni' fotograf na koncertu Janez Pelko, ki je takrat delal za Gorenjski glas. Našel sem še dva sogovornika, ki sta bila takrat v zaodrju, zelo si prizadevam, da bi k sodelovanju pritegnil tudi Igorja Vidmarja, organizatorja koncerta,« je povedal.

Podpora mentorja in sodelovanje kolegov

Nel Jeraj Sedej pravi, da je zelo vesel podpore mentorja na akademiji, profesorja Martina Turka. Zadovoljen je tudi, ker na akademiji spodbujajo timsko delo, kar pomeni, da pri njegovem projektu sodelujejo tudi drugi študenti. »Imamo obveznost, da sodelujemo pri projektih drug drugega, običajno pri enem ali dveh. Brez skupinskega pristopa zagotovo ne bi šlo,« je prepričan.

Nagrada na Festivalu slovenskega filma

Računa, da mu bo 10-minutni dokumentarec uspelo dokončati do pomladi, če se bo kaj preveč zapletlo, pa do jeseni, nato pa bi rad študij v okviru izmenjave ​Erasmus na magistrski stopnji nadaljeval v tujini.

»Toliko se moram še naučiti,« prizna 22-letnik, ki obožuje zgodovino in zgodbe, za svoje dosedanje delo pa je že prejel visoko stanovsko nagrado. Na zadnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je bil namreč njegov film z naslovom Okno eden od šestih nagrajenih študijskih filmov. »Okno Nela Jeraja Sedeja je pogumen družbenokritičen filmski eksperiment,« je delo ocenila strokovna komisija.

Okno

Sedemminutni film je nastal v okviru vaje, kjer so študentje dobili edino navodilo, da ustvarijo film, v katerem oseba pogleda skozi okno. »Nekateri so delali 'klasičen' igrani film, drugi komedijo, tretji srhljivko … Jaz pa sem se odločil za eksperimentalno formo. Zamislil sem si vojaka, ki se zbudi sredi ničesar, obkrožen zgolj s prostrano pokrajino. Med tavanjem naleti na okno, predmet, ki ima moč spremeniti vse – njegovo življenje in svet, kot ga poznamo. Film je refleksija življenja in hkrati Slovenije v obdobju druge svetovne vojne, za katere prikaz sem uporabil arhivsko fotografijo,« je pojasnil, zadovoljen, da je bilo njegovo delo prepoznano kot dobro v strokovni javnosti.

Nekaj novega lahko ustvari le človek

Pravi, da filme zelo rad gleda, ne le ustvarja. Navdušen je nad Gregorjem Božičem, izjemen vtis je nanj naredil njegov film Mož, ki ni mogel molčati – film je nastal po resničnih dogodkih, ki so potekali v Bosni in Hercegovini leta 1993. Božič je tudi eden izmed redkih entuziastov, pove, ki še snema na film; ta tehnika preteklosti zanima tudi njega.

Na splošno ga zanima svet, v katerem živimo, rad spoznava vse, kar je novo. »Na primer umetna inteligenca: kdo ve, kako bo vplivala na nastajanje filmov in ustvarjanje zgodb … Ampak nisem pesimist. Prepričan sem, da bo potreba po zgodbah, ki jih ustvarjamo ljudje, ostala za zmeraj, umetna inteligenca bo le pripomoček pri delu,« razmišlja tudi o prihodnosti.

Na vprašanje o tem, ali je ustvarjanje zgodb delo ali igra, pa odgovori takole: »Včasih se pri ustvarjanju igram, ampak večino časa garam. Dati smisel zgodbi je resno delo. A če imaš to delo rad, ti ni težko. In če nekaj rad delaš, boš to tudi dobro naredil.«