»Dejmo se igrat, dejmo se igrat mame in atije ...«

Medvode – Pisateljica in dramatičarka Simona Semenič je ena najbolj prodornih slovenskih avtoric zadnjih 15 let. Za svoja dramska besedila je na Tednu slovenske drame že trikrat prejela nagrado Slavka Gruma, prvič leta 2008 prav za besedilo 5fantkov.si. Besedilo so med drugim uprizorili na Švedskem, Slovaškem, v Rusiji, Bolgariji, na Madžarskem ..., izraelsko gledališče je z njo pred leti gostovalo tudi na Tednu slovenske drame, krstna izvedba pa je bila leta 2010 v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Tokrat so se tega sodobnega dramskega besedila pogumno lotili v igralski skupini KUD Fofité z režiserjem Žigo Medveškom, ki v Medvodah režira prvič, lani pa je na Linhartovem srečanju prejel matička za režijo predstave Žabe, kratka zgodovina nečesa v izvedbi Koroškega deželnega teatra. Prenovljena je tudi igralska zasedba, saj na medvoškem odru prvič nastopajo Karin Elena Sanchez, Špela Rožič, Kaja Petek, Petra Kalan (že smo jo videli v igrah Loškega odra) in David Rakič.

Igra 5fantkov.si nima klasične zasnove z zgodbo, zapletom, vrhuncem in razpletom. Čeprav morda na prvi pogled ne ponuja nekega sporočila, pa dobra ura dogajanja na odru gledalca ne pusti ravnodušnega. Predstava nas povede v svet otroške igre, v kateri se igra pet odraslih protagonistov (spol pri tem niti ni pomemben), ki se vživljajo v različne družbene vloge in medsebojne odnose. Igrajo se mame in očete, harekrišnovce in katolike, naciste in homoseksualce ..., pri čemer črpajo iz vzorcev, ki obstajajo v njihovem okolju. V svoji igri so brezkompromisni, brutalni, gredo do konca. Če morda pri prvi igrici, v kateri v boju soočijo vsak svojega stripovskega junaka iz JLA (Justice League of America oz. Lige pravice), za hipec pomislimo, da bi tako »za štos« vstopili v njihovo igro, ob vsaki naslednji njihovi »dajmo se igrat« čutimo vse večji odpor do nasilja, ki se dogaja pred nami.

K popolnemu doživetju dogajanja na odru nas povede peterica protagonistov z odličnim vživljanjem v vloge, ki jih v svojih igrarijah namenjajo eden drugemu. Z izjemno ansambelsko igro akterji tvorijo homogeno celoto. Na trenutke se zdi, da ne igrajo, ampak se zares igrajo. Natančna režija posameznih prizorov skrbi za dober tempo, ki mu igralke in igralec brez težav sledijo. Ne, niti za trenutek nam ni dolgčas.

Oder je zatemnjen, scena Urbana Pajka preprosta in učinkovita, prav tako tudi rekviziti (Benjamin Mencinger), recimo v prvi igri so njihovi stripovski junaki plišaste igrače – kot kontrast med otroško nežnostjo in grobostjo odraslosti. V temni oder se odlično stapljajo tudi protagonisti, ki jih je kostumografinja Rina Grošelj oblekla v črno.

Predstava je neverjetno aktualna v času, ko se ... – oborožujemo za mir. Kadar na ljubiteljskih odrih posegajo po igralsko zahtevnih besedilih, ki jih igrajo predvsem profesionalna gledališča, vedno pomislim na velike čevlje. Ekipi KUD Fofité so bili v 5fantkov.si ravno pravšnji.