Dela skupine Neokonstruktivisti

Kranj – V petek so v Galeriji Prešernovih nagrajencev po razstavi čez poletje in avgustovskih predstavitvah Prešernovih nagrajencev akademikov odprli letošnjo razstavno jesen. Na ogled je razstava petih likovnih umetnikov, treh kiparjev in dveh slikarjev, ki so med letoma 1968 in 1972 sodelovali v skupini Neokonstruktivisti. V skupino so bili poleg kranjskega slikarja Vinka Tuška vključeni še slikar Drago Hrvacki, kiparja Tone Lapajne in Dušan Tršar ter kiparka Dragica Čadež. Kot je v uvodnem nagovoru dejal vodja Galerije Prešernovih nagrajencev Marko Arnež, je pobudo za razstavo dal umetnostni kritik, ko je v začetku leta pisal nekrolog za januarja preminulega Draga Hrvackega – naj dodamo, da sta pokojna tudi Vinko Tušek in Tone Lapajne, tokratnega odprtja pa sta se udeležila Dragica Čadež in Dušan Tršar.

»Na razstavi nam je uspelo zbrati dela, ki so pred petdesetimi in več leti potovala po razstaviščih po Sloveniji in tudi po Jugoslaviji. Dela so nam tako posodili v Moderni galeriji in v Galeriji Božidar Jakac Kostanjevica, nekaj jih imamo v zbirki Galerije Prešernovih nagrajencev, večino del pa je vendarle iz družinskih zbirk umetnikov,« je še povedal Arnež in poudaril, da so v času postavljanja razstave posneli tudi predstavitveni film, v katerem poleg umetnostnega kritika Aleksandra Bassina, ki je v času obstoja skupine Neokonstruktivisti veliko sodeloval z njenimi člani, nastopita tudi Dragica Čadež in sin Vinka Tuška, prav tako slikar Marko Tušek.

Kot je na razstavi poudaril Bassin, so ga k postavitvi vodili trije vzvodi. »Prvi je, da je minilo več kot četrt stoletja od njihove zadnje skupinske razstave leta 1993 v Mestni galeriji v Ljubljani, drugi razlog je memorialnega značaja, ko poudarjamo, da gre za zelo pomembne avtorje, ki so se zapisali v slovensko zgodovino visokega modernizma, tretji vzvod pa je bila pobuda dveh živečih članov skupine, Dragice Čadež in Dušana Tršarja.« Ob tem je dodal, da so morali pred petdesetimi leti napeti vse sile, da so prišli v slovenske galerije, precej lažje pa so razstavljali v Zagrebu, Beogradu in Novem Sadu.

Na tokratni razstavi so na neki način soočili dela iz tistega časa ter hkrati pokazali razvoj posameznega avtorja v kasnejših letih, pri Čadeževi in Tršarju tako rekoč do obdobja zadnjega leta.

Če je Hrvackega in Tuška povezoval pomen igre, njun ustvarjalni vzgib pa je skupaj z barvo in geometrično obliko rezultiral v umetniškem delu, in se je Čadeževa enakovredno kosala z moškimi kolegi, tokrat pa predstavlja tudi novejša dela iz njej ljubega lesa, pa je Tone Lapajne predstavljen tudi s tremi slikami v zanj manj značilnih barvah. Tu je še Dušan Tršar, ki je v skupini deloval najbolj radikalno, saj je v slovenski prostor vnesel nov material, barvno pleksi steklo. »Presenečena sem nad razstavo in hkrati vesela, da se je naša skupina na neki način spet združila,« je dejala Dragica Čadež, Dušan Tršar pa je poudaril, da z razstavo hkrati stopamo tudi nazaj v zgodovino, ko je delal z drugimi materiali kot danes, ko se posveča tudi bronu.

Razstava bo na ogled do konca novembra, čez dober mesec pa bo izšel še katalog, načrtujejo pa tudi vodenje po razstavi.