Deskanje na Jahorini (2)

Tretji dan so naju na Jahorini pričakali slabši vremenski pogoji. Močan veter in občasne kaplje dežja so oteževali pogoje na smučišču, vendar sva se odločila, da vztrajava in preizkusiva sneg kljub neprijetnim razmeram. Začetek dneva je bil še sprejemljiv – nekaj prvih spustov je bilo solidnih, vendar so se kmalu pojavile težave, ki so vplivale na vožnjo. Med deskanjem sem začela čutiti, da nekaj ni v redu, občutki pod nogami so postajali vse bolj negotovi, zavoji vse bolj neodločni. Odločila sva se za postanek v lokalu, kjer sva ugotovila, da se podplat mojega deskarskega čevlja praktično ne drži več. Komaj mi je uspelo priti v dolino in namesto nadaljevanja na snegu sva se odločila, da se odpraviva v Sarajevo po nov par čevljev.

Potovanje v Sarajevo je bilo nekoliko daljše, saj sva na enem odseku ceste naletela na čredo krav, ki se niso premaknile z vozišča, a kljub temu sva v mestu hitro našla ustrezne čevlje, ki so nadomestili poškodovano opremo. Po opravljenem nakupu sva se vrnila na Jahorino in zaključila dan z nočnim deskanjem. Kljub slabemu vremenu je bila nočna vožnja po smučišču posebna izkušnja – proge so bile skoraj prazne, kar je omogočilo sproščeno vožnjo pod nočnim nebom.

Naslednji dan se vreme na Jahorini ni bistveno izboljšalo, zato sva se odločila, da izkoristiva priložnost in preživiva dan v Sarajevu. Ko sva prispela v mesto, pa naju je presenetilo sončno vreme, ki je prineslo popoln kontrast v primerjavi z dnevi na smučišču. Najprej sva se sprehodila po Baščaršiji, starem mestnem jedru, kjer je bilo vse polno živahnih uličic, trgovin s spominki, restavracij in kavarni. Tukaj sva doživela pravi utrip mesta, ki združuje različne kulture in vplive. Baščaršija je srce Sarajeva, kjer so se ohranili številni zgodovinski spomeniki in tradicije, hkrati pa je mesto odprto za umetnost, kulinariko in življenje. Ustavila sva se v eni izmed gostiln, kjer sva uživala v tipični sarajevski kuhinji – čevapčičih, bureku in sveže pečeni lepinji, kasneje pa sva si privoščila tudi pravo baklavo in turški čaj. Okusi so bili preprosto nepozabni, jedi so bile pripravljene s srcem in tradicijo, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Ob tem sva opazovala, kako si domačini in turisti v istem ritmu privoščijo obrok, se pogovarjajo in uživajo v vsakodnevnem življenju. Mesto je znano po svoji mešanici vzhodnih in zahodnih vplivov, ki so vidni v arhitekturi, kulinariki in kulturi. Sprehodila sva se tudi ob reki Miljacka, ki teče skozi mesto, in uživala v pogledu na prelepe mostove, ki povezujejo različne dele mesta. Po nekaj urah raziskovanja sva začutila, da Sarajevo ponuja mnogo več, kot se zdi na prvi pogled.

(Se nadaljuje)