Deskanje na Jahorini (3)

Po navdihujočem prvem obisku Sarajeva sva zadnje dni potovanja izkoristila še za en krajši izlet v mesto. Tokrat bolj umirjeno – brez hitenja in obveznosti. Preprosto sva se prepustila vzdušju, ki ga Sarajevo tako iskreno ponuja. Sonce je nežno grelo mestne ulice, utrip mesta pa je ostajal enako živahen kot prej. Skozi Baščaršijo sva se znova sprehodila, tokrat z nekoliko bolj lokalnim občutkom – kot da že poznava te ulice, vonje, zvoke. Ulice starega mestnega jedra so naju sprejele z odprtimi rokami. Baščaršija je bila še vedno polna življenja, trgovinice z ročno izdelanimi bakrenimi izdelki, dišeče pekarne, v katerih je vonj po sveže pečenem bureku vabil že od daleč, ulični vrvež, ki nikoli zares ne potihne. Tokrat nisva jedla čevapčičev, temveč sudžukice – rahlo pikantne, sočne, z značilnim okusom, postrežene z lepinjo in čebulo.

Vrnitev na Jahorino je pomenila tudi zadnji val deskanja. Vreme se je nekoliko umirilo, smučišče je bilo manj obljudeno in tako sva imela priložnost za nekaj prav prijetnih voženj. Sneg je bil sicer še vedno težak, južen, a dovolj dober, da sva lahko uživala v nekaj dolgih, sproščenih spustih. Po vseh zapletih prejšnjih dni – od razpadajoče opreme do vremenskih muh – je bilo teh nekaj ur na snegu pravo zadovoljstvo. Brez pritiska, brez pričakovanj, zgolj z občutkom, da sva končno ujela ritem.

Žal pa se je tik pred koncem poti začelo zapletati – pojavili so se prvi znaki bolezni. Utrujenost, vročina in splošno slabo počutje so hitro narekovali nov tempo. Namesto zadnjega dne na snegu sva se odločila, da raje spakirava in se odpraviva domov, da bi preprečila morebitno poslabšanje stanja. Čeprav sva si želela zaključiti potovanje s še eno vožnjo po belih strminah, je bilo zdravje na prvem mestu.

Z rahlimi težavami v prtljažniku – dobesedno in figurativno – sva zapustila Jahorino. Polna vtisov, lepih spominov, nekaj prigod in precejšnje mere improvizacije. Vsako potovanje ima svoje izzive, a ravno ti pogosto naredijo zgodbo, vredno pripovedovanja. Jahorina nama je kljub vsemu postregla z vsem: s snegom, razgledi, pristno bosansko gostoljubnostjo – in tudi s kakšno lekcijo več.