Do Normandije s kolesom, 1. del

Letos sem imel najdaljše počitnice – od konca mature v juniju pa do začetka predavanj na fakulteti oktobra. Vedno sem počitnice preživel aktivno in vsake so bile po svoje posebne. Vse pa so ime nekaj skupnega: kolo. Vsako kolesarsko turo do zdaj sem naredil z bratom, letos pa se je zaposlil, zato sem z njim nameraval preživeti le štiri kolesarske dni. Prišla naj bi do Verone, od tam pa bi »brcal« sam. Načrt je bil narejen, pot začrtana, a vsak, ki je vsaj malo potoval, ve, da so na tovrstnih potovanjih načrti le lepe ideje. To sva izkusila že prvi dan, ko sva padla. Njegovo kolo je bilo nevozno, zato je šok prišel že takoj na začetku. V jutru naslednjega dne sem ostal sam.

Od doma sva odšla ob 7.10. Tisto jutro sem bil buden in na nogah že eno uro prej. Veselje, predvsem pa želja po novi mladostniški avanturi sta kar vrela iz mene. Iz Kranja sva se prebila skozi vasi Ljubljanske kotline in vse do Kranjske Gore. Letos sem bil jaz tisti, ki je navigiral, gledal na zemljevid, ki je zdaj že na telefonu, zato so dodatni polnilci in prenosne baterije nujna oprema. Na prtljažniku kolesa sem imel dve veliki torbi, na vrhu prtljažnika s povezovalnim trakom pritrjen šotor, na krmilu pa majhno torbo, ki je ključnega pomena. V njej so polnilci, telefon, malica, oreščki in energijske ploščice, fizični zemljevid, nož, imbus, autan, krema za zaščito pred soncem ... Začuda letos nisem ničesar pozabil. V Italiji sva prešla na kolesarsko pot Alpe-Adria, ki je rajska. Po njej sem se peljal prvič in je idealna za vsakega kolesarja. Iz tega razloga je tudi dokaj obljudena, a bolj ko se oddaljuješ od Trbiža, manj je tistih »pravih« kolesarjev. Večina potuje od Trbiža do Kranjske Gore, nekateri imajo električna kolesa. Na poti so me večkrat vprašali, kje imam elektriko. Pokazal sem jim noge in rekel, da vozim na žgance. Dvajset kilometrov pred kampom sva iz čiste neumnosti padla. Oba sva jo odnesla brez poškodb, ampak dejstvo je bilo, da je bil tisti dan najin zadnji skupni na poti. To je sicer edini čas v letu, ko se druživa res samo jaz in brat. Na kolesu nihče od naju nima skrbi. Smejeva se še tako neumnim stvarem. Do zdaj sva šla skupaj na vse konce Evrope in ni besed, ki bi opisale, kako dobri so ti trenutki. Ko sem ostal sam že drugi namesto peti dan, je bil to zame šok. Da mi je bilo še »lepše«, me je ravno takrat v Italiji v Padski nižini, kjer je sama ravnina, malo sence, stare odročne vasi, reka Pad, ki je tako umazana, da se v njej ne smeš kopati, čakal vročinski val. V tistih dneh mi je enkrat zmanjkalo vode, jaz pa sem bil sam sredi Italije.