Do Normandije s kolesom, 4. del

Prečkal sem južno Francijo in kolesaril proti obalnemu mestu Bordeaux. Vsaka novost me je drugače presenetila in nobena izjema ni bila južna Francija. O njej nisem vedel veliko. Bil sem že v Parizu (to je bila moja prva velika kolesarska tura) in se v šoli učil o Normandiji in Franciji. Vedel sem, da je tam veliki Centralni masiv, in morda nekje slišal, da je tam lepo. Za kolesarja je to kot gričevje Slovenskih goric. Cel teden sem se dvigoval in spuščal. Seveda sem se veselil klancev navzdol, ampak prav kmalu sem ugotovil, da daljši ko je klanec navzdol, še daljši je klanec navzgor. Sprva sem jih premagoval »po moško«, nato sem jih bil že dokaj sit, zatem sem jim zaželel nekaj lepih besed, no na koncu pa pride točka, ko jim ne moreš več nameniti energije in jih samo sprejmeš. Tudi tukaj me je narava osupnila. Skupaj s pokrajino dihaš, se dvigaš in spuščaš. Veliko je narodnih parkov, Naravni regionalni ​park Aubrac eden iz med njih. Vozil sem se po praznih cestah med drevesi in gozdovi. Povsod so krave in v vsaki čredi tudi en bik. Presenetila me je tudi arhitektura. Peljal sem se skozi mesto Aurillac, ki je zelo urejeno in čisto. Ne znam čisto opisati kako, vendar ko sem videl hišo, se mi je zdelo »tale je pa francoska«. Majhne kamnite rumenkaste hiše. Videlo se je, da so lastniki višjega sloja, in dobil sem občutek, da je to zelo bela Francija. Bil sem v Parizu, ki je zares kulturna mešanica, tukajšnja homogenost me je presenetila.

Gore, hribi, gozdovi in reke so del mene. Ko sem med njimi, ne potrebujem nobenega sogovorca, nikogar, ki bi kolesaril z mano. Z vsakim dnem sem bil bližje Bordeauxu, ki je šesto največje francosko mesto in znatno raste. Nisem z veseljem zapuščal tega dela poti, še posebej po tem, ko me je tako navdušil, ampak moja pot je šla naprej in z njo jaz. Ko sem prišel do obale v mestu Royan, sem drugič v življenju zagledal Atlantik. Toliko vode na kupu. Priključil sem se evropski kolesarski poti Eurovelo 1 in ji sledil vse do cilja, Normandije.

Tam je polno turistov. Največ Angležev, Nemcev in Nizozemcev. Pet dni sem imel na voljo za ogled plaž, kjer se je obrnil tok druge svetovne vojne. Veliko je spomenikov in muzejev in ogledal sem si jih kar nekaj. Kjer koli si, vladata mir in spoštovanje. Povsod so zastave zaveznikov. Najbolj sta se me dotaknila ameriško pokopališče in 9.389 belih križev. Na enem od znakov piše, da je bilo v tej vojaški operaciji 200.000 žrtev. Naslov te table pa je bil Cena svobode.