Do Normandije s kolesom, 5. del

Bil sem že na koncu svoje poti. Normandijo sem dosegel in imel sem dovolj časa za ogled njenih plaž. Naslednja točka je bil Bruselj, in sicer zato, ker sem se tam srečal s svojim očetom. Pred kolesarsko odpravo sem se udeležil izmenjave na Norveškem. Ko se je ta končala in sem prišel domov, sem šel na kolo. S starši se nismo videli mesec in pol. Z očetom sva se dogovorila, da se dobiva v Bruslju. On bi tja prišel z nizkocenovnim letom, jaz pa z vlakom. Z istim letalom pa bi odšla domov. Iz malega mesta Courseulles-sur-Mer sem se najprej odpravil poti mestu Caen. Prvo večje mesto, kjer je bil vlak. Na poti do tja sem se ustavil v Bayeuxu, ki je zgodovinsko mesto z ogromno in lepo katedralo. Vedno me preseneti, kaj so znali zgraditi že pred petsto leti. Mesto je znano predvsem po svoji tapiseriji, ki je pod Unescovo zaščito. Zame je bila to neka dolga preproga, stara tisoč let, ki prikazuje potek stoletne vojne med Francijo in Anglijo. Ko sem prišel v Caen, sem kupil vozovnico do Bruslja.

Večkrat so mi povedali, da vlak sploh ni tako poceni. Vozovnica do Bruslja je stala sto evrov, drugi šok pa je bil, ko mi je gospod na železniški postaji s pomočjo Googlovega Prevajalnika (angleško ni znal) povedal, da moram najprej v Pariz, nato v Bruselj in da bom potoval z vlakom Eurostar. Ta ima politiko, da morajo biti kolesa na njem razstavljena. Prvič sem doživel tako politiko na vlaku. To pomeni, da sem moral kolo razstaviti in pospraviti prej, kot sem načrtoval. Tako je hitro moja ljubezen tega potovanja (kolo), postala moj največji sovražnik. Ker je bil konec tedna in ker je to Francija, so bile vse kolesarske trgovine zaprte, to pa so edina mesta, kjer bi lahko dobil dovolj veliko škatlo, v katero bi zložil kolo in opremo. Na hitro sem moral najti hotel in začeti improvizirati. Takrat je bil edini dan na moji poti, ko je lilo kot iz škafa. Imel sem mokra oblačila in bil sem edini v mestu, ki je kolesaril v dežju. Ker nisem dobil škatle za kolo, sem kupil gradbeno vrečo, veliko en kubični meter. Upal sem, da bo to dovolj.

Dobro sem občutil, kako težka sta moja oprema in kolo, ko sem ju na hrbtu prenašal z vlaka na vlak ter s postaje na postajo in upal, da bom ujel vlak v Parizu. Z veliko sreče, s pomočjo neznanca na postaji v Parizu in mladega sprevodnika, sem se z nasmehom peljal proti Bruslju. Veselil sem se snidenja z očetom in po treh dneh v Bruslju sva se oba veselila poti proti domu. Nova dogodivščina naju je čakala, ko sva se zbudila in dobila elektronsko sporočilo: »Se opravičujemo, vaš let je bil odpovedan.«