Donavska kolesarska pot, 17. del

Današnjo etapo smo začeli v Golubcu, slikovitem mestecu ob Donavi, ki je znano po svoji mogočni trdnjavi iz 14. stoletja, zgrajeni na strmem pobočju nad reko. Trdnjava je bila skozi stoletja pomembna strateška točka zaradi svoje lege na vhodu v sotesko Džerdap, znana tudi kot Železna vrata. Razteza se ob reki Donavi na meji med Srbijo in Romunijo, kjer se mogočna reka močno zoži, v nekaterih delih na dobrih sto metrov, kar ustvarja naravno ožino med dvema mogočnima gorskima verigama Karpati na romunski in Staro planino na srbski strani.

Glavna cesta je edina pot skozi več kot sto kilometrov dolgo sotesko. Pogled na pečine, ki se dvigajo nad Donavo, je bil veličasten. Na srbski strani so se strme pečine dvigale neposredno nad cesto, po kateri smo kolesarili. Eden izmed večjih izzivov na poti so bili neosvetljeni tuneli. Skupno nas je čakalo kar 21 takšnih tunelov, kar je bilo posebno doživetje, saj je vožnja skozi temne predore predstavljala svojevrsten podvig. Najdaljši tunel je bil dolg več kot 500 metrov, kar je še povečalo občutek tesnobe, saj je bila vidljivost zelo slaba kljub prižganim lučem na kolesih. Še posebej neprijeten občutek je, ko te v tunelu prehiteva »šleper« – tema, ozka cesta in odmevajoči zvoki tovornjakov dodajo veliko mero adrenalina. Ob reki je nekaj manjših naselij, kot sta Brnjica in Dobra, ki s svojo mirnostjo in slikovito lego obogatijo pokrajino tega naravnega bisera.

Naš prvi večji postanek je bil Lepenski Vir, ki je eno izmed najpomembnejših prazgodovinskih arheoloških najdišč v Evropi. Tukaj smo si vzeli čas za ogled ostankov civilizacije, ki je na tem območju cvetela pred več kot 8000 leti. Prva izkopavanja so bila izvedena leta 1965, leta 1971 pa je bilo najdišče, zaradi dviga gladine Donave ob izgradnji hidroelektrarne Džerdap I in nastanka akumulacijskega jezera, preneseno trideset metrov više. Starodavno naselje je s svojimi značilnimi geometrijskimi oblikami hiš in skrivnostnimi kamnitimi figurami, ki upodabljajo človeška in božanska bitja, pustilo globok vtis. Ob ogledu ostankov starodavnih kultur smo razmišljali, kako pomembno je ohranjanje teh spomenikov za prihodnje generacije.

Po obisku Lepenskega Vira smo nadaljevali kolesarjenje mimo slikovitega kanjona Boljetinske reke. Na poti nas je najprej čakal dva kilometra dolg vzpon na Boljetinski hrib. Sledil je tri kilometre dolg spust, nato pa smo nadaljevali še dvanajst kilometrov do cilja tega dne, mesta Donji Milanovac. Mesto, ki je poimenovano po knezu Milanu Obrenoviću, sinu kneza Miloša Obrenovića, se je nekoč imenovalo Poreč. Nastanili smo se v apartmajski hiši na obali Porečkega zaliva, kjer se Porečka reka izliva v Donavo.