Dovolj sem!

Sem se odločila, da sem dovolj. Dovolj sem stara, da se mi ni treba prilagajati vsakemu, ki bi me rad prikrojil sebi. Dovolj sem dobra žena in ne bom več poslušala moža, česa vsega nisem dobro naredila. Vem, da sem skrbna mama in odraslim otrokom ne bom več prala perila in jih doma čakala s kosilom. Dovolj do­bro opravljam vlogo žene in mame. In nisem idealna. Pa kaj! Ne bom se več trudila preko svojih zmožnosti. Dovolj sem stara in se mi ni treba še in še prilagajati precej starejši sestri. Je starejša in nekako ne najde poti do mojega stanovanja. Pravi, naj jo nečaki hodijo obiskovat. Niti me ne more več polivati s krivdo. Dovolj je bilo teh igric. Zdi se, da vsi okrog mene ne vidijo, da sem odrasla. Pravzaprav je veliko takih, ki me obravnavajo kot majhnega otroka. Tina, pridi, in jaz skočim. Nič več. Dovolj sem skrbela za otroške potrebe odraslih ljudi. Dovolj sem obrabila čevljev za tekanje od enega do drugega.

Dovolj sem izobražena in ne bom več hlastala za novimi in novimi knjigami. Dovolj sem se spremenila, nekaj bo ostalo za starost. Nekaj pa ne bom nikoli predelala. Pa kaj! Zanimivo, kako mi ljudje prefinjeno servirajo, kaj in kje, celo kako naj se še spremenim, da bom bolj zadovoljna. Vsem vam povem: »Ne bom se več spreminjala!« Verjamem pa, da bi to vam ugajalo. Spreminjam se v tem, da sedaj znam in si upam reči ne. Ne, ne bom čakala, kdaj bo padel prah na polico, in ne bom čakala, kdo bo prišel na kosilo in nato vihal nos. Rečem ne, povem, da sem dovolj dobra, da sem dovolj všeč sama sebi. Ni se mi treba več dokazovati nikomur. Pa da ne bo pomote: do vseh sem spoštljiva in prijazna, delavna. Zelo pa uživam, ko gledam odzive moje okolice: »Kaj pa ti je? Kakšna pa si? Kaj pa misliš, da si sedaj?« Gledam njihove začudene obraze in ne morem vam povedati, kako osvobajajoče je živeti brez truda segati še višje, še bolj ugajati, še bolj se dobrikati ne vem komu že vse.

In zdaj uživam v svoji novi vlogi – v vlogi sebe! Ko me vprašajo, kaj pa si mislim, da sem zdaj, ponosno odgovorim: »Dovolj sem! Dovolj dobra, dovolj pametna, dovolj trmasta – in tudi dovolj lena, da ne pospravljam več tujega nereda!« In veste, kaj je najbolj zabavno? Ko mož vpraša, kje so njegove nogavice, mu rečem: »Nekje v hiši. Vse so še tukaj!« Ko otroci sprašujejo, kaj bo za kosilo, odgovorim: »Kar boš pomagal skuhati! Presenečenje!« Še staršem sem se oglasila: »Če se boste res potrudili, lahko pridete na obisk. Ceste so čisto dobre, jaz pa tudi – doma in pri­pravljena sprejemati komplimente, ne pa kritik!«

In zdaj končno razumem: življenje ni tekma za popolnost, ampak festival zabave – če le dovoliš sebi, da si gos­tja na svojem festivalu.