Drugi magnet

V zadnjem mesecu smo pisali o vplivu, ki ga ima naša zgodovina na naš vsakdanjik. Izoblikovala se je zaradi izkušenj, okolja, v katerem smo živeli, je posledica odnosov, v katerih smo živeli, posledica ljubih in neljubih dogodkov. Kar koli je bilo, je zgodovina. Močan magnet. Dejstvo pa je, da je to preteklost in da se lahko od nje poslovimo. Še pomembnejše je to, da se lahko samo odločimo, kaj bomo storili sami s seboj. Danes je to mogoče, včasih ni bilo. Imamo izobrazbo, službe, denar in prav je, da se zavedamo moči, ki jo imamo v sebi.

Potem ko znamo ustaviti zgodovino, se lahko lotimo sestavljanja svoje prihodnosti. To storimo na dveh nivojih. Prvič miselno, drugič čustveno. Poglejmo primer za zakonsko-družinsko življenje. Najprej si izoblikujemo miselno predstavo zakonskega-družinskega življenja: sem aktiven član naše družine, prevzemam odgovornosti, ki pritičejo možu in očetu, skrbim za denar, izdatke skupaj usklajujeva z ženo, oba se trudiva za dober odnos in za lepo vzdušje v naši družini, spoštujeva zvestobo, dogovarjava se o iskanju ravnotežja služba – družina – hobiji, kadar je nujno, se posvetim samo družini, za otroke si vzamem vsak dan čas, imava razdeljena hišna opravila, vsak lahko nadomesti drugega, vzamem si čas razumeti ženo, kaj pomeni biti ženska in mati, spodbujam jo pri izobrazbi, z otroki navezujemo pristne in iskrene odnose, v naši družini ni prepovedanih tem, medsebojno spoštujemo drug drugega, dovzeten sem za predloge, ki izboljšajo najin odnos, otroci se vedno lahko obrnejo k meni po pomoč, otroke vzgajava k samostojnosti, otroci lahko izkoristijo vse možnosti za izobraževanje, kulturo in zdrav šport, vzamem si čas zase, enako žena, zavestno se trudiva, da bo v družini oče postavljal strukturo (meje), mati je vir sočutja, miline, otrokom bova do konca osnovne šole omejevala uporabo ekranov, radi smo v naravi … (časovno: življenjska drža).

Čustveni nivo – kako se bom počutil ob realizaciji svoje miselne zamisli: ponosno, moško, pripadno, srečno, varno, gotovo; zadovoljen bom, samouresničen, vzhičen, vesel, radosten, izpopolnjen, miren, uspešen, ljubljen, sodelovalen, spoštovan … Vendar, pozor! Ta pozitivna čutenja mora začeti čutiti moje telo. Telo mora verjeti moji zamisli. Ko bom to naredil, mi bo celotno vesolje (mnogi temu rečejo Bog) začelo pomagati pri udejanjanju moje zamisli. Predvsem pa moram biti vnaprej hvaležen za vse, kar prejemam po delčkih. Sicer pa je že v sveti knjigi zapisano: »Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.« (Mr 11,24).

Tako si postavim smer. V vsakdanjiku je pa ogromno majhnih korakov, da uresničujem svojo zamisel. Torej, kar pišemo, ni mačji kašelj, v resnici je trd oreh. Veliko, veliko dela. In še to gre gori, doli in malo naokoli.