Eden od mnogih

Prejšnji teden smo obiskali Sveto brdo, drugi najvišji vrh Velebita, danes pa se bomo podali na Vidakov kuk, ki je eden od mnogih »kukov«, ki jih lahko občudujemo na gorski verigi Velebita. Dostopov do njega je več, a mi si bomo tokrat izbrali časovno najkrajši dostop, kjer tudi ne premagamo velike nadmorske višine. To ne pomeni, da je tura povsem enostavna, saj za vršni del potrebujemo konstanten stik s skalo, pa tudi strahu pred izpostavljenimi deli ne smemo imeti.

Predvidevala bom, da smo nastanjeni v naselju Starigrad. Izhodišče za naš vzpon je Županov Dolac, malce pod Malim Vagancem, na poti do Velikega Rujna. V Starigradu nasproti tržnice opazimo smerokaz za Veliko Rujno. Zavijemo desno in cesta se začne strmo vzpenjati. Po približno šestih kilometrih opazimo makadamsko parkirišče na levi strani, malce naprej pa smerokaz za Vidakov kuk. To bo naša pot. Pot se v spodnjem delu zlagoma vzpenja. V teh jesenskih mesecih je ambient izjemen, saj so okoli nas same jesenske barve, rdeči ruj, ozračje pa čisto in jasno, povečini z izjemnimi razgledi. Na izrazitem levem ovinku opazimo stezo, ki zavija desno. Po njej bomo potem sestopili, zato zdaj nadaljujemo kar ostro levo, malce navzdol, in sledimo markirani poti do križišča s potjo, ki pripelje iz vasi Ramići. Na tem križišču zavijemo desno in na levi strani zagledamo kar oddaljeni Vidakov kuk. A tako, kot je pogosto, je pot izjemno lepo speljana in oddaljenost je zgolj optična prevara. V zmernem vzponu se Vidakovemu kuku približujemo, nekaj časa se gibamo celo po isti izohipsi. Bolj ko se mu bližamo, bolj so okrog nas skalne formacije izjemnih oblik, kjer slehernik najde drugačno sliko, kjer vsake oči vidijo nekaj drugega. Slon, želva itd. Znak X na skali nas opozori, da bomo prišli na razpotje, kjer se desno zavije v zadnji, vršni del vzpona na Vidakov kuk, ki je tehnično zahtevnejši del poti, saj je uporaba rok nujna, po novem so nekdanjo jeklenico zamenjale skobe. Začetek poti nas pelje po nekakšnem kuloarju, kjer si zgolj zaradi ravnotežja pomagamo z rokami. Sledi delček poti, kjer težavnost olajšajo skobe. Za našim hrbtom se odpre oz. pokaže skala, ki je skoraj povsem gladka. Joj, kakšen čudovit svet je tale Velebit. Nekaj korakov gremo navzdol, povsem po robu poti, nato pa nas pot usmeri proti zadnjemu delu tik pod vrhom. Kot da bi se vzpenjali po širši skalni poki, naredimo okljuk in že smo na vrhu. Z Vidakovega kuka se odpira osupljiva panorama, ki pohodnike vedno znova navduši. Spektalukaren je pogled v kanjon Velike Paklenice, razprostre se čudovit pogled na morje. Na obzorju so Pag, Ugljan, Pašman, v daljavi celo Dugi otok, na severu in vzhodu te obdajajo valoviti vrhovi Velebita, ki se raztezajo v neskončnost. Njegova divja in nedotaknjena narava je prava poslastica za ljubitelje gora.

Z vrha sestopimo po poti vzpona. Če imamo čas in smo se logistično organizirali, pa predlagam, da nadaljujemo v smeri Velike Paklenice, se povzpnemo še na Zoljin kuk, si ogledamo jamo Manita peć ter sestopimo v kanjon. A to pomeni, da nas mora na glavni vhod v Nacionalni park nekdo priti iskat.

Nadmorska višina: 845 m
Višinska razlika: 300 m
Trajanje: 2–3 ure
Zahtevnost: 5 / 5