Ekrani

Sedaj poznam večino bazenov na Gorenjskem. V enih so rekreativci, športniki, v drugih so ljudje na oddihu. V bazenu opravljam svoje vaje in čas zelo hitro mine. Če je obiskovalcev malo, potem se med seboj zagotovo kar malo opazujemo. Hodim z opornico in otroci debelo gledajo, kaj je to. Veliko je dojenčkov in zelo majhnih otrok. Mamicam že takoj po rojstvu priporočajo obisk bazena. Voda naj bi spominjala malčka na stanje v materinem trebuhu. Pravijo, da je to dobro za socializacijo. Torej starši te otroke previdno držijo v vodi s posebnim napihljivim obročem. Otroci uživajo, starši se presrečno smejijo, drugi jih opazujemo. Ne moreš, da ne usmeriš pogleda na takega malčka. Ko pridejo iz bazena ven, se udobno namestijo na ležalnih stolih ter obrišejo in oblečejo otroka. Potem starši kaj kmalu potegnejo ven svoj telefon in se potopijo v to čudo. Otroka nekako zamotijo ali ga držijo v naročju in z njim hodijo. Ves čas imajo v rokah svoj telefon. Otrok je pač tam, oče je skoraj vedno na telefonu, mati pa prav kmalu za njim. Mati je dojila otroka in hkrati brskala po telefonu. Iste družine po končanem kopanju pogosto srečamo v gostilni ali restavraciji. Zopet sedita starša za mizo, v naročju imata otroka in brskata vsak po svojem telefonu. Kje je očesni stik? Ta otroka pomiri, ustvari varno navezanost, mu da občutek, da je za mamo in očeta najpomembnejši na svetu. Takšne so danes družine. V vedno več državah, zlasti skandinavskih, podpisujejo peticije o prepovedi uporabe telefona v šoli. Potrebujemo ga kdaj za pouk, spletne učilnice so nepogrešljivi del učnega procesa. Nikakor ne moremo brez računalnikov, umetne inteligence, stanje v družbi pa je čudno. Malčkom že v vozičku v roke tlačijo elektronske naprave in telefon. V trenutku se umirijo. Nekateri se celo pohvalijo, da že malček obvladuje to čudo tehnike. Z njim vstanejo, gredo spat, telefon pa je ves čas tukaj. Nedolgo tega sem poslušala znanega slovenskega antropologa, ki pravi, da je ukinil ikonice na telefonu in namestil dolgočasne besedne zveze za omenjene aplikacije. Zmanjšuje čas uporabe telefona. Na nočno omarico je namestil navadno budilko, nič več telefona. Včasih si mislim, potem pa jaz nisem tako zadaj, pravzaprav nikoli nisem bila spredaj ali v času s temi napravami.

Vedno bodo tudi drugačni. Poznam starše, ki otrokom prepovedujejo ekrane ali se zavestno trudijo, da bi jih v ranem otroštvu imeli čim manj. Da, obstajajo tudi taki. Pri petnajstih letih bodo spoznali vso tehnološko čudo in naprave, saj bodo to od njih zahtevali vrstniki. Starši pa zagotovo lahko naredijo veliko, če jih kar se da dolgo vlečejo stran od tega. Svet gre torej danes k ekranom v najbolj rosni dobi, od tam pa k zdravnikom, terapevtom, psihologom, v psihiatrične bolnice. Potem zopet nazaj v gozd in v naravo.