Fizioterapija

Ob poškodbi sem zelo dobro spoznala delo fizioterapevta. Spremlja me od prvega tedna poškodbe do danes, ko so rekli, sedaj lahko vadite sami. Takoj po poškodbi sem hodila k zasebnikom, potem sem prišla na vrsto tudi v zdravstvenem domu. Dvakrat ali trikrat na teden sem obiskovala fizioterapevte. Ti so pokazali vaje, ki sem jih delala doma. Na terapiji so me večinoma priklopili na različne aparature, ki pospešujejo celjenje, zmanjšujejo brazgotine, lajšajo bolečine in podobno. Ključni dejavnik so vaje doma. Ne more fizioterapevt delati čudežev, če človek ne dela vaj sam. V zdravstvenem domu en fizioterapevt obravnava različne paciente, vsak ima drugačno poškodbo, obvladovati mora zdravljenje vseh teh različnih zlomov in zvinov, od gležnja, rame, kolena, roke, hrbtenice in kaj vem še česa. V zdravstvenem domu vsak dela vse. Zdelo se mi je, da bo v toplicah vse še bolj specializirano. Pa niti ni bilo nič tako zelo drugače. V enem prostoru je bilo 16 različnih kabin, vsaka fizioterapevtka je opravljala eno vrsto aparature ali masaže. Po malici so se zamenjali, da ni bilo tako monotono in da obvladujejo vse naprave, vaje in poškodbe. Pri manualnih vajah v telovadnici in na terapevtskih mizah so se menjali na dva meseca. Meni sedaj preostane vadba doma in v telovadnici, čemur rečejo kineziologija. Nekakšna kombinacija športne vadbe in fizioterapije, kjer imaš enega trenerja le zase, celo telovadnico zase. Lepo je, če te takšen terapevt ves čas popravlja, sledi tvojim sposobnostim in poškodbi. Taki obiski niso poceni. Tako sem v specializirani trgovini za ortopedske pripomočke kupila manjkajoče športne rekvizite in sedaj imam telovadnico doma. Vaje sem dodobra usvojila v toplicah in vadim sama. Zjutraj najprej sobno kolo, potem raztezne vaje s trakovi, sledijo počepi z veliko žogo, vaje z malo žogo, utrjevanje zadnje lože na stopnicah, vaje za ravnotežje na eni nogi, vaje za stabilizacijo na posebni gibljivi deski. Vse skupaj traja eno uro. Potem se oprham. Čez dan veliko hodim po ravnini in na moje veliko veselje tudi v zmeren hrib. Zavedam se, da je sanacija sedanje poškodbe naložba za prihodnost, za mojo starost. Če bom sedaj dobro razgibala koleno in bo maksimalno podobno stanju pred poškodbo, bom na stara leta imela boljši korak. Na zdravniški kontroli kirurg pregleduje mojo nogo in je zadovoljen s tem, kar vidi. Ko mu pripovedujem o mojih vajah in pripomočkih, mi reče: »Gospa, povejte to ljudem v čakalnici. Mi ne moremo delati čudežev, če poškodovanci ne delajo vaj doma.« Enako je rekla fizioterapevtka in na koncu sva druga drugo hvalili. Kako ne bi bila motivirana. Prepričana sem, da najlepših pogledov z vrha gora še nisem videla in najdaljših cest še nisem prevozila. Verjamem, da bele strmine prav tako še čakajo na moje zavoje.