Generacija, ki je zrasla na asfaltu

Dogodek se je začel pred Prešernovim gledališčem, kjer so se ogreli gležnji, potem pa se je barvita procesija premaknila mimo Mestne knjižnice proti Prešernovemu gaju in vse do minirampe pri Trainstationu – tistega podzemnega epicentra, kjer skejtanje nikoli ne zaspi.

»Časi se spreminjajo, skejterska načela ostajajo,« pravi Blaž Jaklič, član skupine Dweba, ki je pred desetletjem poskrbela za nastanek filma We Bad, pozneje pa tudi dveh nadaljevanj. Zanj in za njegovo generacijo to ni le obletnica filma, ampak »simbol trdožive skupnosti, ki še vedno rola po kranjskih ulicah«. Ta skupnost pa je vse prej kot majhna – zbrali so se domači skejterji, gorenjski kolegi in gostje iz tujine, ki so navdušili mimoidoče s triki, padci in tistim posebnim utripom, ki ga razume le tisti, ki je kdaj tudi sam padel na asfalt in vstal.

Popoldanski »bomb session« se je prevesil v sobotni večer, ko je sledila projekcija filma We Bad in sproščeno druženje. A med sproščenostjo ostajajo tudi resne misli – predvsem o tem, da je legendarni, prvi slovenski rolkarski park na kranjskem stadionu danes dotrajan in potreben nujne obnove. Skejterji opozarjajo, da si želijo prenove, a takšne, ki bi nastala v mirnem dialogu z njimi, ne pa po načrtih nekoga, ki nikoli ni stal na rolki.

Prostor so si zato ustvarili sami – z obilo trme, improvizacije in prostovoljnega dela so pod streho Trainstation SubArta zgradili edini pokriti objekt za skejtanje v Kranju. Tam se čez vse leto odvijajo »rolkarske urice«, kjer starejši prenašajo znanje in predvsem filozofijo skejtanja naprej.

»V svetu, ki je vse bolj digitalen in brez prask, skejtanje ostaja resnično, surovo in iskreno,« pravi Blaž. »Ko padeš desetkrat in spet vstaneš – to je skejtanje. In to je življenje.«