Glasba jo je čakala

Nadja Arhar je ustvarjalka mlajše generacije, ki je svojo ustvarjalno pot začela s plesom, danes pa se izraža tudi skozi glasbo. Svojo prvo avtorsko pesem Junij je pred kratkim izdala v sodelovanju z glasbenim producentom Krešimirjem Tomcem. Gre za intimno skladbo, ki poslušalca popelje v nostalgičen, a hkrati osvobajajoč poletni trenutek – in razkriva zgodbo o iskanju sebe.

»Ples je bil moja prva ljubezen,« pravi. Pri šestih letih se je začela ukvarjati z latinskoameriškimi in standardnimi plesi, kasneje pa se je njena pot nadaljevala skozi različne zvrsti. Kljub temu pa pot ni bila vedno lahka. V srednji šoli je Nadja doživljala težko obdobje. »Najprej sem opustila ples, ker je moj soplesalec odšel v tujino. Izgubila sem motivacijo.« Posvetila se je glasbi, a tudi tam ni našla notranjega miru. »Zašla sem v napačno družbo, izgubila stik s sabo. Ustvarjalnost je zbledela.« Preobrat je prišel nepričakovano – ko ji je sestra predstavila ples ob drogu. »To je bil drugačen ples, ampak tista notranja iskra se je vrnila. Zdaj, ko ustvarjam, si želim predvsem to: da bi z iskrenostjo in svojo zgodbo navdihnila druge. Da bi pokazala, da ni nič narobe, če v življenju zaideš. Tudi jaz sem bila na dnu, a sem počasi našla pot nazaj.« Danes ples ob drogu tudi poučuje in svoja znanja prenaša na druge, čutni in izrazno močni pa so njeni nastopi z različnimi rekviziti, kot so drog, obroč in leteči drog. »Moja ustvarjalna identiteta je preplet gibanja, čustev in zvoka. Najprej sem se izražala skozi ples, kjer telo govori brez besed, zdaj pa svoja čustva izražam še z glasbo – z besedili, ki izvirajo iz mene. Ustvarjam takrat, ko nekaj začutim, ko me nekaj premakne. Nič ni na silo.«

Glasba ni odšla

Čeprav je Nadja zaključila glasbeno šolo – učila se je flavto, klavir in solo petje –, je glasba v nekem trenutku stopila v ozadje. A, kot pravi sama: »Nekaj v meni me je ves čas tiho vleklo nazaj – kot da glasba nikoli ni zares odšla.« Ko je v plesu spet našla samozavest, se je vrnila tudi k pisanju glasbe. Njena prva pesem Junij je nastala spontano – kot odziv na notranji klic, ki ga ni več mogla preslišati. »Bila sem na plaži, in kar naenkrat sem začela mrmrati melodijo refrena. Še danes imam posnetek na telefonu,« pove. Besedilo je sledilo naravno. »Bilo je nekaj med nostalgijo, svobodo in tišino, ki mi je končno dovolila, da se izrazim.«

Junij je zorel celo leto

Junij je čutna in nežna pesem, polna spominov, občutij in topline. »Govori o tistem posebnem trenutku, ko si sam s sabo in se spomniš, kako lepo je čutiti – ljubiti, živeti, biti. Je kot poletni spomin, ki zadiši po svobodi in toplini srca,« jo opiše. Melodija je najprej zorela v njej, nato jo je zaupala producentu Krešimirju Tomcu. Skupaj sta jo razvijala brez pritiska – pesem je dozorela v letu dni. »Ko sem jo končno slišala v celoti, sem vedela – zdaj je pripravljena. In tudi jaz sem.«

Pred izidom je čutila nelagodje. »Junij je zelo osebna pesem. Spraševala sem se, ali bo kdo sploh začutil to, kar sem želela povedati.« A z odzivi je Nadja zelo zadovoljna. Ljudje so se v pesmi našli, in prav to je Nadji pomenilo največ. Videospot so posneli na morju, med borovci in ob obali. »Želela sem, da videospot ujame tisto nežnost, svobodo in občutek miru, ki ga nosi tudi pesem,« pove. Snemanje je potekalo v intimnem, sproščenem vzdušju, režijo pa je prevzel Klemen Vogrič. »Ves čas sem imela občutek, da sem v svojem elementu. Tam – prisotna v trenutku.« Kot je povedala, si je želela, da se ob pesmi poslušalec za trenutek ustavi. »Junij ni pesem z velikim refrenom ali dramo – je pesem topline in iskrenosti. Upam, da se vsak, ki jo posluša ali pogleda videospot, vsaj za hip poveže s sabo.«

Umetnost brez filtrov

Nadji je pomembno, da ustvarja iz sebe – brez mask. »To je osvobajajoče, ker končno poveš stvari, ki jih nosiš v sebi. A hkrati tudi zahtevno, saj se pokažeš takšna, kot si – ranljiva, čustvena, resnična.« Prav ta ranljivost pa po njenem mnenju omogoča povezovanje z drugimi. Ko jo vprašamo, kaj jo danes najbolj navdihuje, odgovori brez oklevanja: »Iskrena čustva, pristni trenutki in ljudje, ki jih imam rada.« Dvom in negotovost ji nista tuja, a ju vidi kot naraven del ustvarjalnega procesa. »Sprejmem ju kot znak, da je nekaj pomembno in vredno pozornosti.«

Nikoli ni prepozno

Za prihodnost si Nadja želi predvsem rastí – osebne in ustvarjalne. »Ne iščem le uspeha. Želim, da se moje pesmi in ples dotaknejo ljudi, jih navdihnejo, jim polepšajo dan.« Najpomembnejše sporočilo, ki ga nosi, je preprosto, a močno: »Nikoli ni prepozno, da začnemo znova. Včasih potrebujemo čas, da se ustavimo in poberemo – in prav v tem času se najde resnica o tem, kdo v resnici smo.« Zato danes ustvarja z mislijo: »Kako bi vedeli, kakšni so dobri dnevi, če nikoli ne bi občutili slabih?« To misel želi deliti z vsemi, ki se iščejo. In predvsem z vsemi, ki so že skoraj pozabili, kako lepo je – preprosto biti.