Gorenjci, ki iščejo sonce ponoči

Divji zahod so štirje mladi Gorenjci – Žiga Štucin (bobni) iz Tržiča, Urh Zupan (vokal in kitara) ter Tomaž Hribernik (bas) iz Kranja in Lin Zaletel (kitara) iz Naklega – ki z energičnim melodičnim hardrokom vnašajo svež veter na slovensko glasbeno sceno. Kot pravijo sami, so »Gorenjci sto na uro – vendar nikoli takrat, ko je treba dati za rundo«, predvsem pa prijatelji, ki jih druži ljubezen do ustvarjanja in igranja glasbe. »Verjamemo, da se ta energija čuti tudi v naši glasbi,« pravijo.

Njihova zgodba sega več kot desetletje nazaj, ko sta Žiga in Urh ustanovila svojo prvo skupino. »Od takrat smo doživeli kar nekaj sprememb, tako v zasedbi kot tudi v glasbenem izražanju,« se spominjajo. Sčasoma se jima je pridružil Tomaž, kot zadnji še Lin. V današnji zasedbi pod imenom Divji zahod nastopajo od jeseni 2023. Ime ni naključno. Kot pojasnjujejo, so želeli besedno zvezo, ki gre hitro v uho, hkrati pa so ji želeli dati nov pomen. »Divji zahod nam ponazarja sedanjost, neko divje obdobje v svetu,« pravijo. Divjina pa ni le simbolična – tudi na odru niso mirni. »Ravno nasprotno,« dodajajo.

So pravi gorenjski rokerji

Žanrsko se najbolj znajdejo v melodičnem hardroku. Odrasli so ob kakovostni rock glasbi, začeli s preigravanjem rokovskih klasik, raziskovali pa so tudi funk in metal. Ustvarjanje avtorske glasbe se je, kot poudarjajo, zgodilo spontano. »Preprosto se je zgodilo,« pravijo. Proces nastajanja skladb je večinoma kolektiven. »Najpogosteje kdo izmed nas na vajo prinese začetno idejo, ki jo nato skupaj razvijemo in oblikujemo v končno skladbo,« pojasnjujejo. Tako lahko rečejo, da so pri ustvarjanju vključeni prav vsi člani. Včasih pa kdo pride že s skoraj povsem izdelano pesmijo – z jasno zasnovo, aranžmajem in besedilom. Takrat ima, kot poudarijo, glavno besedo avtor ideje, ki na koncu odloči, kaj bo ostalo del skladbe in kaj ne.

»V naših pesmih so koščki duše vsakega člana. Najpogosteje govorimo o sedanjih opažanjih mladih, npr. kdo pripada družbi oziroma kdo se z družbo ne ujame,« poudarjajo. Tako denimo v prvem singlu Marsovc' izražajo občutek odtujenosti in hkrati upanje, »da najde se marsovc',« nekdo, ki se sprašuje enako. Kot pravijo, je pesem postala kar nekakšna njihova himna in jo pogosto zaigrajo kot zadnjo na koncertih. Ob njej izpostavljajo še single Moj lajf, moje sanje in Ne umiram, ne živim, hardrok skladbo Ognjeno nebo ter energično pesem Še sam ne vem, ki je med favoriti občinstva.

Album kot prelomnica

Izdaja prvega albuma Iskanje sonca ponoči je bila zanje prelomnica. »Občutek je neverjeten,« priznavajo. Še danes se jim zdi, kot pravijo, »abnormalno«, da lahko svoj album najdejo na platformah, kjer so tudi njihovi vzorniki. A še bolj kot digitalna prisotnost jih gane odziv poslušalcev. »To, da z nami pojejo naše refrene, je nepopisen občutek,« poudarjajo. Med izvajalci, ki jih navdihujejo, so Slash, Toto, Siddharta, The 1975 in Foo Fighters, a hkrati poudarjajo, da želijo ustvariti prepoznaven lasten izraz.

Njihovi cilji za prihodnje leto so jasni: nadaljevati ustvarjanje kakovostne avtorske glasbe in čim več koncertirati. Idej za naslednji album jim, kot pravijo, ne manjka. Sanjski oder? V Sloveniji bi si želeli nastopiti v Areni Stožice, v tujini pa na legendarnem stadionu Wembley. »Noben oder nam ni prevelik,« samozavestno poudarjajo.

Na vprašanje, kaj naj ljudje začutijo ob imenu Divji zahod, odgovorijo z eno besedo: »Energijo.« Prisegajo na spevne refrene, močne rife in koncerte, polne interakcije z občinstvom – in prav to je tisto, kar jih postavlja na zemljevid slovenske rokerske scene.