Gregorjevo

Marca ves čas nekaj praznujemo. Začnemo s pustom in pepelnico, nadaljujemo z dnevom žena, sledijo mučeniki pa gregorjevo, potem nastopi spomladanski ekvinokcij, torej astronomska pomlad, in zaključimo z materinskim dnevom. Več kot dovolj razlogov za praznovanja in obdarovanja, še posebno smo radodarni s cvetjem. Cvetličarji imajo marca polne roke dela, ženske pa smo deležne cvetja, ki ga morda čez leto ne prejmemo več tako pogosto. Vse skupaj nam sporoča veselje ob novem življenju, zima in tema sta premagani, nastopi svetloba in novo življenje, cvetenje in brstenje. Zima ni več tako mrzla, kot je bila, saj snega pravzaprav skoraj ni več. Tema tudi ni več tako mračna, če pomislimo na vsa svetlobna telesa in svetlobno onesnaževanje, ki smo mu priča v zadnjih 50 letih. Vse se spreminja, morda celo drevesa nimajo več dormance, svojega zimskega mirovanja in upočasnitve rasti. V sredo je bil god zavetnika Gregorja in z njim gregorjevo. Ko se ptički ženijo, so rekli. V Kropi, Kamni Gorici, Železnikih in v Tržiču so najbolj pristni običaji spuščanja barčic ali gregorčkov po lokalnih vodotokih. Tedaj so spustili »vuč u vodo«, ko se je dan že toliko podaljšal, da ljudem pri vsakodnevnem opravilu (v omenjenih krajih najpogosteje pri šivanju čevljev in pri kovaštvu) ni bilo treba uporabljati dodatne luči. Tako so jo simbolično spustili po vodi navzdol. Občudujem ljudi, ki živijo v krajih, kjer dva, tri ali štiri mesece ni sonca. Ponekod se konec novembra skrije za najbližji hrib in se prikaže februarja ali marca. Gospod v dolini Radovne je rekel: »Takrat bolj peč kurimo. Če sonca nimamo, drv imamo, kolikor jih hočete.« Danes je vse drugače ali pa niti ne tako zelo. Danes ljudje in otroci cele dneve delajo, so na ekranih in dejavnostih in sonca sploh ne pogrešajo. Ko so bil otroci mlajši, so v domačem vrtcu organizirali spuščanje gregorčkov po bližnjem potoku. Uživali so otroci in mi z njimi. Plavajočo umetnijo, ki jo nekje imenujejo barčica, drugje pa gregorček, so spustili večkrat. Otrok je tekel ob potoku in jo na primernem mestu ujel. Potem je tekel ob potoku navzgor in jo zopet spustili. To je ponavljal toliko časa, dokler kartonasta skulptura ni razpadla ali se prekucnila v vodo in se potopila. Narava se spreminja, običaji pa ostajajo in mi jih moramo negovati, otrokom pripovedovati, kako je bilo, sicer bomo kmalu lahko praznovali le še tuje običaje, nakupovalne vikende in posebne popuste. Nisem poznala običaja, da na gregorjevo fantje dekletom pojejo podoknice, pripravijo pravi mali glasbeni večer. Celo več, vozijo se od vasi do vasi, kjer so pač doma njihove izvoljenke, in pojejo podoknico. Lepo je doživeti podoknico, ne da bi jo pričakovali, povem vam, da je to res lepo …