Hipne misli od haikujev do haig in nazaj

Kranj – Kaj so haikuji in kaj haige? Tako kot pri nakupu novega pralnega stroja, no, morda pogostejšega pametnega telefona, najprej poglejmo v navodila. Haiku že poznamo, mar ne? Je japonska pesniška oblika, ki ima 17 zlogov. Ima tri verze, prvi in tretji imata po pet zlogov, drugi pa sedem. Običajno gre za opisovanje občutkov iz narave, največkrat pa haiku krasi tudi besedna igra. Haiga je vizualni dodatek k poeziji, saj je haiku dopolnjen s skico, kaligrafijo, sliko ali fotografijo. Morda pa tudi obratno – se prva v misli zapiše fotografija, ki nato spodbudi verz haikuja.

Ko fotografija dobi misel

Edin Saračević velja za slovenskega klasika haikuja, saj pisanje te zanimive pesniške oblike goji že več desetletij, jih objavlja v domačih in tujih revijah, vključeni so v nekatere evropske in svetovne antologije. Za haikuje je bil večkrat tudi nagrajen, med drugim z drugo nagrado na mednarodnem natečaju v japonskem Kumamotu. Je profesor filozofije na Gimnaziji Vič v Ljubljani in je tudi pobudnik slovenskega srednješolskega natečaja za najboljši haiku, ki ga od leta 2000 koordinira na Gimnaziji Vič.

Že od nekdaj se ukvarja tudi z ljubiteljsko fotografijo in čas epidemije je bil kakopak pravi za pregledovanje lastnega fotografskega arhiva. »Že pred leti sem si nabavil dovolj zmogljiv telefon z dobrim fotoaparatom, ki ga imam kot vsi drugi vselej s seboj in z njim včasih zabeležim kakšen zanimiv motiv ali trenutek. Glede na to, da je bil tisti čas precej meditativen, na sprehodih je bilo manj ljudi, manj hrupa in sem pogosteje prihajal v stik sam s seboj, sem ob fotografijah ubesedil tudi kakšen haiku,« o prepletanju poezije s fotografijami pripoveduje Edin Saračević, ki novonastale haige označuje za nekakšno organsko nadgradnjo haikujev, ki tako postanejo bolj razumljivi, hkrati pa tudi fotografija dobi povsem drugo dimenzijo.

Stvarem pusti, da ga nagovorijo

Ob njegovem pripovedovanju se z razstave spomnim fotografije prometnega znaka stop, prestreljenega s streli iz pištole ali puške. V fotografiji sledi zapis: »Stop nasilju in 32 nasprotnih mnenj.« Toliko je bilo na znaku, ki so ga medtem že zamenjali, lukenj. To je ena izmed haig, ki so na ogled na razstavi v pritličju Mestne knjižnice Kranj.

Kot je povedala vodja razstavnega programa, knjižničarka Petra Puhar, so ocenili, da gre za tako originalna, domiselna, lucidna dela, ki na samosvoj način združujejo fotografijo in literaturo, da si zaslužijo predstavitev na razstavi. V produkciji Mestne knjižnice Kranj je za oblikovanje in postavitev poskrbela Lucija Podbrežnik.

Na ogled je okrog petdeset haig. »Pripravil sem izbor nekoliko bolj razumljivih in odprtih haig, pri čemer sem pazil, da je besedilo uravnoteženo s fotografijo,« pove mojster haige in doda, da te nastajajo sproti. »Včasih gre za preblisk, misel trenutka, spet drugič potrebujem nekaj časa, da izpilim besedilo. Čeprav imam v pisanju haikujev pa tudi ustvarjanju haig že kar dolgo kilometrino, še vedno menim, da je najboljši haiku tisti, ki me poišče sam – jaz pa mu samo posodim svoje misli, ko gre za haigo, pa še roko, ki pritisne na fotoaparat.«

Pove, da haige sicer nastajajo spontano. »Ne delam tako, da bi šel namerno na lov za haigami. Podobno kot se ne moreš načrtno zaljubiti ali pa na primer zaspati. Preprosto moraš z neko odprtostjo pustiti, da te stvari same nagovorijo. Sam jih tudi ne olepšujem preveč. Seveda je interpretacija moja, a se v njihov nagovor čim manj vmešavam in stvar opišem tako, kot se mi kaže,« še pove Edin Saračević; da se mu zdi predlog o skupini, ki bi se mesečno dobivala v knjižnici in s seboj prinašala haikuje in haige, zelo zanimiv. Za pokušino, kako se stvarem streže, pa na razstavi še do četrtka.