Hribi.net

Hribi.net je priljubljena spletna stran za vse, ki se podajate v gore. Tam so najnovejše informacije o planinskih poteh, zaporah, nevarnostih, morebitnih nevšečnostih na poti v gore. Seveda so tudi vsi komentarji, dobri in slabi, kakor pač ljudje pišejo. Starejši imate gotovo še vedno planinske priročnike z opisi poti. Novejše knjige z opisi poti nagovarjajo bolj ciljno publiko (starše z otroki, pravljične poti, kolesarske poti …). Zdi se, da so tudi ročni zemljevidi nekaj, kar le še redki uporabljamo. Danes je vse na telefonu, različne aplikacije nudijo vse, kar potrebuješ, če jih seveda imaš in jih znaš uporabljati. V času dopusta bolj sproščeno obiščem hribe, nikamor se ne mudi. Prejšnji teden smo gostili študenta iz Vojvodine, ki je izrazil željo, da bi rad obiskal hribe. Prijateljica mi je obljubila izlet v gore in tako smo se skupaj podali na Trupejevo poldne. Mladi in starejši, če svoje otroke in njihove vrstnike štejem za mlade in sebe za starejše. Pristopili smo s Srednjega Vrha. Na smerokazih piše 2 uri in 45 minut hoda. Hodili smo že kar nekaj časa in nismo srečali nobene markacije. Čudno se nam je zdelo, kako to, da nismo srečali nobenega pohodnika, niti markacije, saj je vendar priljubljen hrib. Da ni markacij, smo izvedeli po pregledu spletne strani, kjer piše lahka neoznačena pot. Ker smo imeli s seboj gosta, nismo želeli preveč preizkušati ali ugibati o poti. Kar končala se je, sledila so le podrta drevesa. Po posvetu smo obrnili in na ploščadi zbiralnika za vodo nad vasjo pojedli svojo malico. Bil je fantastičen pogled na Špikovo skupino. Gost iz Vojvodine je neumorno fotografiral. Podali smo se v dolino. Zapeljali smo le čez cesto in reko Savo in se raje usmerili do Martuljških slapov. Ta pot je precej bolj obljudena in za gosta iz ravninske dežele, kot je Vojvodina, tudi bolj privlačna. Voda, slapovi in različni pragovi so velika zanimivost, ki te pritegne. Tako se je naša neprevidnost izkazala za srečo, saj je bil obisk slapov lepši kot le sprehod po gozdu s fantastičnim pogledom, ki ga nudi Trupejevo poldne. Ob sestopu smo si v potoku shladili noge, Rok pa se je cel potopil v vodo. Jaz ob tem debelo gledam in zmajujem z glavo, mladim pa je to nekaj čisto običajnega. Gorski potok Martuljek je pač ledenica.

Naslednji dan smo se na Virnikov Grintovec podale tri ženske, tri učiteljice. Kadar so zraven učiteljice, ni dileme, da ne bi stekla beseda. To pot sta kolegici dobro poznali. Jutranja ura in hlad človeku nudi lahek korak. Pot se vije med drevesi, po ruševju, le na vrhu je nekaj skalovja. Jezersko se vidi povsem z druge smeri, pa Korte, Košuta in Storžič. Lepo je. Ko odkrijem kaj novega, pomislim, sem moram pripeljati otroke. Tako sedaj čakam, kdaj bo doma največje število otrok, da se bomo skupaj podali na Virnikov Grintovec. Če jim obljubim še malico v bližnji gostilni, bo dan popoln.