Zaradi vulkanskih izbruhov so tudi nekatere obale ob Atlantiku črne, na njih pa samevajo skalni osamelci. Islandci, ki so sicer zelo vraževerni, pravijo, da so to okamnela hudobna čudežna bitja troli. / Foto: Jože Košnjek
Ko sem decembra lani sodelavcu omenil, da nameravam na Islandijo, me je vprašal, ali doma nimam dovolj mraza, da ga grem iskat še na otok sredi mrzlega severnega Atlantika, ki je od Slovenije oddaljen dobrih 3000 kilometrov. Imel je prav. V tednu našega obiska je na po velikosti 18. otoku na svetu in za Velko Britanijo drugem otoku v Evropi na trenutke silovito pihalo, deževalo in snežilo. Noben dežnik ni pomagal. Zato jih domačini le redko uporabljajo. Raje se toplo in vremenu primerno oblečejo. Le redko se nam je pokazalo sonce. Sicer pa je decembra na Islandiji dan zelo kratek, med deveto uro dopoldne in peto popoldne. Prevladuje noč, ki jo razbijajo osvetljena za Islandijo značilna manjša naselja z značilnimi barvastimi hišami, ki so bile decembra pred božičnimi prazniki še posebej okrašene in osvetljene. Islandci zelo spoštujejo praznike in seveda še posebej svojo slavno vikinško zgodovino.
Človek ob prvem srečanju s to deželo prav hitro pozabi na vremenske težave, v katere je postavljen. Islandija je namreč dežela, v kateri vidiš stvari, ki jih ne vidiš nikjer v Evropi. Na dobrih stotih kvadratnih kilometrih – upoštevanih je tudi okrog trideset manjših otokov vključno z Vestmanskimi otoki – živi le 370.000 ljudi, od katerih jih je dobra polovica v glavnem mestu Reykjavik, vsi drugi pa v vasicah in krajih, ki običajno nimajo več kot nekaj tisoč prebivalcev. Gozdov skoraj ni. Veliko narave je pozimi rjave in črne zaradi ostankov lave, ki jo le počasi zarašča mah in nato trava. Tudi plaže ob atlantski obali so črne. Do glavnih cest ali celo do morja segajo ledeniški jeziki, ki se lomijo in potem po kosih plavajo do morja. Veliko je vode in slapov, ki se pozimi odenejo v ledene oklepe. Islandci niso veliki ljubitelji domačih živali. Reja psov je bila do leta 1984 celo prepovedana. Tudi mačke so redke. Na otoku ni medvedov in strupenih plazilcev, na nekaterih območjih pa živijo volkovi in lisice. Je pa otok raj za okrog 150 vrst ptic, med katerimi so najbolj slavni puffini ali mormonski ptiči, posebna vrsta njork, neke vrste miniaturni pingvinčki z barvitim kljunom, ki so zaščitni znak otoka.
Na Islandiji še vedno bruhajo vulkani. Na srečo se 1200 ali 1300 stopinj Celzija vroč ognjeni plaz proti dolini pomika počasi, da se ljudje lahko umaknejo in poskrbijo za varnost. Žareče lave ne ustavi nobena ovira. Vulkanskemu ognju, ledu in vodi se samo na Islandiji pridružujejo pogosto po žveplu smrdeči izbruhi vroče vode in pare – gejzirji. Med čudesa islandske narave sodi še znameniti severni sij ali aurora borealis, ko se nočno nebo obarva z neverjetnimi barvami. Sončni delci se srečajo z zemeljskimi atomi, kar lahko traja le nekaj minut in česar ni mogoče napovedati vnaprej. Zato nekateri popotniki podnevi spijo in ponoči čakajo na čudež.
Na svetu skoraj ni dežele, kjer bi tako složno delovale vse te skrite sile narave!
(Se nadaljuje)
