Islandija, dežela vulkanov in ledu (5)

Islandsko podzemlje je polno vroče vode. Znanih je 250 tako imenovanih »vročih« točk in okrog 800 izvirov vroče vode. Država se zaveda tega bogastva. V geotermalnih elektrarnah, do katerih vodijo po več deset kilometrov dolgi vročevodi, ustvarjajo okrog 20 odstotkov električne energije. Blizu 90 odstotkov stanovanj in hiš je ogrevanih z vročo vodo, voda pa ogreva številne rastlinjake. Država dosega neverjetno visok odstotek samopreskrbe z zelenjavo, ki predstavlja pomemben delež v prehrani, prav tako kot sadje, ki pa v deželi ne uspeva. Vroča voda ogreva številna kopališča, celo dele morja. Voda je zdravilna, vendar je zaradi primesi žvepla lahko tudi malo smrdeča. Običajno neprijeten vonj kmalu izgine. Vroča voda v ceveh ogreva celo nekatere pločnike v glavnem mestu Reykjavik ter najbolj obremenjene dele cest v deželi. Kako gosposko se počuti popotnik, ko zunaj brije veter in nanaša sneg, sam pa se vozi po popolnoma kopni cesti. Tudi zaradi umnega izkoriščanja takšnih darov narave, kot je vroča voda, lahko dosegajo Islandci visoko kakovost življenja. Seveda pa so tudi sami vajeni varčnega življenja. Za uporabo vroče vode, črpane tudi kilometer pod zemljo, je država zgradila okrog 1300 kilometrov cevovodov.

Islandija je dežela slapov, ki jih ustvarjajo pod ledeniki izvirajoče reke. Za najlepšega velja slap Gullfoss, ki ga ustvarja reka Hvita. Skógafoss in Seljalandsfoss sta s skoraj 70 metri višine vodilna med islandskimi slapovi. Med potjo po deželi pa se splača skoraj enourni vzpon po urejeni poti do slapu Svartifoss, ki pada čez bazaltno skalovje. Poleti ti slapovi navdušujejo z neverjetno količino vode, pozimi pa se deli slapov spremenijo v ledene stebre in podobe, ki jih lahko ustvari le narava.

Otok se zaradi lege in klime ne more pohvaliti s pestrim živalskim svetom, še posebej na kopnem. V morju je drugače. Ribičem ponuja pravo bogastvo. Pravijo, da je bila polarna lisica prvo živo bitje na otoku! Šele za njo naj bi prišel človek. Pašniki in njive, ki pokrivajo le 22 odstotkov otoka, omogočajo rejo ovac, krav in posebnosti – islandskih konj. Ti so zaščitni znak in ponos otočanov. Tudi pozimi se prosto pasejo na skromnem travinju. Prav prijazni so in radi pridejo k radovednežem na drugi strani ograje. Okrog 70.000 jih je v državi. Njihova državna zaščita je tako stroga, da za žival, ki zapusti državo, ni več vrnitve. Pa tudi za drugače rodne konje je uvoz strogo prepovedan.

(Se nadaljuje)