Islandija, dežela vulkanov in ledu (7)

Na tri stvari so me pred decembrsko potjo na zimsko Islandijo opozarjali znanci, ki so že obiskali to deželo: na primerna oblačila zaradi zoprne zime, na visoke cene in na dejstvo, da je v deželi način plačevanja kartica ali domača valuta – islandska krona. Njeno menjalno razmerje z evrom je 1 proti 150. S kartico res plačuješ vse, tudi obisk kraja, kamor gre še cesar peš …

Islandija je dežela z visokim življenjskim standardom. Minimalna plača je okrog 2800 evrov, povprečna pa okoli 4500 do 5000 evrov. Imajo urejene tako imenovane družbene podsisteme, od šolstva in zdravstva do sociale. Ljudje so nasploh navajeni živeti skromno, imajo pa v primerjavi z drugimi državami nizke davke. Veliko jim pomeni varnost. Domačini pravijo, da jo še najbolj ogrožajo tujci, ki ne spoštujejo prometnih in drugih omejitev ter nenadzorovano in drzno silijo na ledenike ali na robove vulkanskih kraterjev.

Morje je glavni vir bogastva dežele. Z okrog 700 ribiškimi ladjami nalovijo letno 1,7 milijona ton polenovk, ki dosežejo tudi do 95 kilogramov teže in so med najbolj iskanimi atlantskimi ribami. Letno država z njihovo prodajo in predelavo zasluži nad 16 milijard evrov. V preteklem stoletju se je Islandija zaradi lova polenovk zapletla v spor z Veliko Britanijo, ki je začela loviti v islandskem morju. Čeprav je bila šibkejša, je uničila nekaj angleških ribiških ladij in tudi zaradi naklonjenosti mednarodne skupnosti zmagala. Sedaj ima mir. Polenovke, pripravljene na najrazličnejše načine, so poleg jagnjetine najljubša hrana otočanov. Poleg ribolova so vir islandskega blagostanja proizvodnja volne in volnenih izdelkov, nekatere redke kovine, izdelki iz keramike in drugih naravnih materialov in sodobna okolju prijazna industrija. Bogastvo dežele je vroča voda, uporabljena za ogrevanje in proizvodnjo električne energije. Od leta 1990 naprej pa je Islandija tudi turistična dežela. Dobro zna tržiti svoje naravne posebnosti.

Je tudi draga država. V običajni restavraciji je treba za obed za dve osebi odšteti najmanj 80 evrov, za kaj več in boljšega pa še enkrat toliko. Tuna v solati stane 25 evrov, prav toliko pa tudi priljubljena zelenjavna juha z jagnjetino. Domače pivo stane od 8 do 10 evrov, kava 5 ali 6 evrov, liter mleka evro in pol, kilogram belega kruha 6 evrov, bencin pa dobra dva evra. V Reykjaviku je treba za kvadratni meter stanovanja plačati od 5 do 6 tisoč evrov, na podeželju pa nekoliko manj. Voden izlet na ledenik in vožnja s posebnim, za ledene razmere opremljenim vozilom pa stane najmanj 300 evrov na osebo!

Za sodobno Islandijo, ki je od leta 1949 članica Nata, v Evropsko unijo pa ni vključena, vendar ima z njo sklenjene številne sporazume, so težki časi. Leta 2008 je zašla v hudo krizo. Bila je na robu bankrota. Vendar se je rešila. Državljani so se zavedali, da mora vsak kaj storiti za državo. Počistili so z neuspešno oblastjo in postavili državo na trdnejše temelje. Država tako uspešno okreva.

Islandija naredi na obiskovalca močan vtis, čeprav si njen gost le nekaj dni. Drugačna je od sveta, ki smo ga vajeni.

(Konec)