Slika je simbolična. / Foto: Pixabay
Slika je simbolična. / Foto: Pixabay
Po končani srednji šoli dijaki izbirajo svoje nadaljnje izobraževanje. Tisti, ki vedo, za katero področje jim gori srce, so pravzaprav srečneži. Tam, kjer je njihovo srce, bo tudi njihova motivacija. Izbor fakultete je pomemben, ni pa usoden. Sistem univerzitetnega izobraževanja omogoča zamenjavo smeri študija. Verjetno marsikdo pri 22 letih bolje ve, kaj doštudirati, kot pri svojih 19 letih.
Starejše generacije gledajo na izbor nadaljnjega izobraževanja »po starem«, mladi pa »po novem«. V čem je glavna razlika? Starejši smo previdni in tehtamo, katero izobraževanje bo omogočilo lažjo zaposlitev. Prihodnost presojamo na podlagi lastne izkušnje in pogleda na družbo. Mladi pa so danes zelo drugačni. Če smo se včasih spraševali, kje in kakšno službo bom dobil, mladi premišljujejo, kje in kako se bodo preko poklica uresničevali, ali bodo v določenem poklicu srečni, kako se bodo dodatno izpolnjevali, kakšni bodo sodelavci, kakšni so trendi posamezne panoge … In moramo priznati, da njihov pogled ni napačen, le bolj je negotov. Danes se svet tako zelo hitro spreminja, da komaj dohajamo novosti. Z leti (še posebno ko stopimo v pokoj) se postopoma odmaknemo od teh hitrih sprememb, mladi pa z njimi živijo. Sledijo hitrim spremembam.
Z razvojem družbe se močno krepi razvoj storitvenega sektorja. Za mlade je pomembno, da trg zahteva (ali pa ponuja) vedno nove in nove poklice. Bralke in bralci si naredite sami primerjave številčnosti poklicev danes in pred 40 leti: računalničarji, podatkovni analitiki, oblikovalci spletnih strani, skrbniki spletnih trgovin, spletni razvijalci, strokovnjaki za umetno inteligenco, fizioterapevti, kineziologi, osebni trenerji, svetovalci za prehrano in hujšanje, terapevti, online trenerji vadbe, oblikovalci nohtov, maserji, pasji frizerji in maserji, urejevalci vrtov, lepotni kirurgi, specialisti za tetovaže, profesionalni igralci pokra na spletu, standup komiki, online terapevti, coachi, skrbniki krematorijev za male živali, sprehajalci psov, plesalci … Točno ne vemo, kateri poklici se bodo razbohotili in kateri propadli.
In kako naj se mlad človek odloča? Težko. Še posebno, če jim preveč svetujemo. Naloga staršev (včasih tudi starih staršev) je, da spodbujamo naše mladince v iskanje lastne poti. Mladi naj odkrivajo, kaj jih veseli, kje so dobri, kje se dobro počutijo, kje je njihovo srce, kaj delajo z lahkoto in kje tudi najlažje pobirajo lovorike. Pomagajmo jim, da bo izbor fakultete ustrezal njihovim željam. Če je le mogoče, naj združijo izobraževanje (in kasneje delo) in hobije. Kombinacij je danes možno ogromno. Lažje bodo prišli skozi življenje, če bodo sledili svojemu srcu. In naj tudi vprašajo starejše o njihovih izkušnjah.