Izbrisani z obličja Zemlje

Neaplja si brez vulkana Vezuv ne moremo predstavljati. Stožčasta, slabih 1300 metrov visoka gora zaznamuje podobe mesta in njegove okolice. O uničujočem vulkanskem izbruhu leta 79 smo se učili v šoli, a obisk Pompejev in Herkulaneja katastrofo postavi v novo luč.

Zgodovinarji menijo, da se je izbruh začel okrog poldneva 24. avgusta leta 79. Vezuv naj bi bil takrat precej višji, kot je danes – med 1900 in 3000 metri. Eksplozija je odnesla zgornjo tretjino gore, izbruh pa je trajal dva dni. Vulkanska zemlja je rodovitna, zato so bila pobočja Vezuva že v antičnem času dobro poseljena in obdelana. Tla so se pogosto tresla in ljudje so se na potrese navadili. Izbruh leta 79 je bil tako silovit, da se vsi niso mogli umakniti. V Pompejih je živelo med deset in dvajset tisoč ljudi, v Herkulaneju pa med štiri in pet tisoč.

Vstopnic za ogled ostankov obeh mest pred prvim majem ni bilo treba kupiti na spletu. V Pompejih smo se v ne preveč dolgo vrsto pred blagajnami postavili kmalu po odprtju arheološkega parka. Muzeji, galerije in druge kulturno-izobraževalne ustanove v Italiji so otrokom in mladim prijazne. V Pompejih jim do 18. leta sploh ni treba plačati vstopnine, do dopolnjenega 24. leta pa državljani EU plačajo le dva evra. Cena najcenejše vstopnice za odrasle je dvajset evrov, omogoča pa ogled ožjega območja mesta. Zdi se malo, a Pompeji so ogromni. V dobrih štirih urah smo si ogledali morda le polovico ruševin. Izbruh Vezuva je Pompeje prekril z devet metrov debelo plastjo pepela. Izkopavanja so začeli leta 1748 in težko si je predstavljati, koliko dela je bilo do danes opravljenega, da je mesto videti tako, kot je. Od večine stavb so ostali le temelji in stene, sem ter tja pa je kakšna, na kateri so še vidne rimske poslikave. Arheologi dela še dolgo ne bodo končali.

Herkulanej je bil bogato obmorsko mesto, kamor se je na oddih odpravljala družbena elita. Eno od vil, Vilo papirusov, do katere so se v 18. stoletju prebili pod zemljo in še danes ni popolnoma izkopana, pripisujejo tastu Julija Cezarja, Luciju Kalpurniju Pizonu Cezoninu. Vila je imela veliko knjižnico s 1800 zvitki papirusa, ki so jih arheologi našli zoglenele. Celotno mesto je bilo pokopano pod 15 do 20 metri vulkanskega blata in je zato veliko bolje ohranjeno od Pompejev, hkrati pa je obvladljive velikosti.

Edini ohranjeni zapisi o izbruhu Vezuva so pisma zgodovinarja Plinija mlajšega zgodovinarju Tacitu, ki jih je napisal tri desetletja po dogodku. Od leta 79 naprej je Vezuv izbruhnil še več kot tridesetkrat, zadnjič spomladi leta 1944.