Izgubljene knjige

Knjiga je darilo, je bogastvo, knjiga je veselje, znanje, zabava, tolažba, učenost … vse, kar hočete, je knjiga. Le eno je potrebno, knjige je treba brati. Bralna kultura in bralna pismenost pri Slovencih upadata. Tako kažejo mednarodne raziskave in tudi drugi narodi pri tem niso nič boljši. Včasih bi rekli, kako to, saj so mladi danes nenehno v stiku s telefonom, računalnikom. Tam neprestano nekaj berejo, prepoznavajo, pošiljajo in pišejo. Res je, vendar ko vidim, na kakšni stopnji je njihov jezik komunikacije, se zgrozim. Kakovostnih knjig berejo mladi in tudi starejši vedno manj. Na vseh zaključnih izpitih in maturah je v povprečju ocena iz maternega jezika najnižja. Že dolgo trdim, da sta vejica in velika začetnica izginuli vrsti. Kako torej celotni generaciji, vsem starostnim skupinam približati branje? Gotovo največ lahko naredimo z zgledom. Koliko in kaj beremo starši, učitelji, prijatelji. Knjižnice se z različnimi aktivnostmi trudijo privabiti bralce, izposoja in branje knjig pa še vedno upadata. Na različnih krajih lahko opazite knjigobežnice. Jaz jim rečem »ptičje hišice s knjigami«. Na neki način so miniaturna arhitektura v prostoru, na drugi strani vabijo bralce k branju, jih spomnijo, da morda že dolgo niso bili v knjižnici ali knjigarni. Še nekaj je pomembno: tam se znajdejo knjige, ki bi jih sicer vrgli stran, ker doma in v knjižnicah zmanjka prostora. Tako knjigo lahko mirno vzamemo in jo odnesemo domov, lahko pa tudi kakšno knjigo, ki je ne potrebujemo več, v takšno miniaturno knjižnico prinesemo. Jaz živim s knjigami, veliko jih imam doma, rada jih kupim. Knjige tudi posodim in včasih tudi izgubim. Vsaj za tri knjige vem, da sem jih kupila v treh izvodih, ker sem jih izgubila, posodila ali podarila. Taka je bila knjiga Maruša Krese Vsi moji božiči. Trikrat sem jo kupila in še vedno je nimam doma. Vsaj trikrat sem kupila knjigo Roberta Seethalerja Vse življenje. To knjigo imam še vedno doma, kupila sem jo vsaj v treh izvodih in jo podarila za darilo. Še en primer imam, ko sem knjigo več kot trikrat izgubila ali založila. Nikomur je nisem posodila, nekje sem jo izgubila. To je zelo lepa in poučna slikanica o čebelah. Iz dnevnika čebelice Medke je naslov knjige, ki je nastala v sodelovanju s Čebelarskim muzejem Radovljica. Čudovite ilustracije je narisal Marjan Manček. Na našem šolskem posestvu nas obiščejo tudi otroci iz vrtca. Čebelnjak, ki je v sadovnjaku, si ogledujemo od daleč. Knjiga zelo nazorno prikazuje čebeljo družino, vse vloge in funkcije čebele. Slike povedo več kot besede, zato jo vsi zelo radi gledajo. In nimam je več. Izgubila sem tretji izvod te slikanice. Ne preostane mi nič drugega, kot da četrtič kupim enako knjigo.