Izlet v Babno Polje in na Bloke

Pot nas je vodila skozi Poljansko dolino do Žirov, kjer smo spili kavo, in nato mimo Rakeka do Blok, kjer smo si ogledali smučarski muzej. Matej Pakiž, vodnik po muzeju, nam je najprej predstavil najstarejše smuči na svetu. Spoznali smo, kakšne vrste smuči so nekoč uporabljali domačini in kako je bilo njihovo življenje povezano s smučmi.

Prebivalci Bloške planote imajo tudi svojo posebno govorico, tako na primer smučišče rečejo skladišču za smuči. Za oporo pri smučanju uporabljali t. i. kolc, to je smučarsko palico. Če je smučar s kolcem podrsal po desni strani, je zavijal v desno, v nasprotnem primeru pa v levo. Če je dal palico med noge, pa je zaviral. Spoznali smo prešo, s katero so domačini krivili les, da so dobili smuči. Moderni smučarji poznamo karving smuči šele zadnjih nekaj desetletij, a Bločani so jih uporabljali že pred več sto leti. Takrat so bile namreč smuči dolge do brade, tako kot so zdaj smuči za karving, nam je razložil vodnik Matej, ki nam je predstavil še osnovno opremo bloškega smučarja. Dva naša gosta sta se celo preoblekla v oblačila bloških smučarjev ter se eden za drugim spustila po manjšem klancu. Za konec smo si še ogledali film o življenju in uporabi smuči na Blokah.

Na Blokah se mešata gorsko in celinsko podnebje, zato v teh krajih zapade več snega kot drugod po Sloveniji. Po kotlinah se zadržuje mrzel zrak in temperature se pozimi spustijo tudi do –27 stopinj Celzija. Domačini pravijo, da je na Blokah šest mesecev zima, šest mesecev pa mraz. Leta 1952 je zapadlo kar 170 centimetrov snega. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo snega bolj malo, leta 2013 pa ga je spet zapadlo skoraj en meter – in od takrat naprej je vsako leto tako.

Rihtarjeva domačija v Babnem Polju

Nato smo se odpeljali v Babno Polje in spoznali Rihtarjevo domačijo. Vodnica Alenka Veber nam je predstavila življenje ljudi v tem kraju in s čim vse se ukvarjajo na domačiji. Izvedeli smo, da v Babnem Polju danes živi le še 240 prebivalcev. Največji osip prebivalstva so doživeli pred in med drugo svetovno vojno. Pred njo zaradi splošne gospodarske krize, ko so ljudje odhajali v večje kraje s trebuhom za kruhom, med drugo svetovno vojno pa so Italijani v dveh dneh ubili 49 moških, 40 pa so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče na otoku Rabu. Takrat so v vasi živele večinoma ženske in upravičeno so jo imenovali vas črnih rut. V bližini Babnega Polja je delovala prva partizanka lekarna. Ustanovil jo je kasnejši prvi direktor tovarne Krka.

Alenka nam je pred domačijo povedala še veliko zanimivega, tudi to, da so ostrnice posebne kope sena, ki so zaščitni znak Babnega Polja, ter da je zavetnik cerkve sveti Nikolaj, ki ga slavijo povsod, kjer imajo prebivalci opravka z vodo. V Babnem Polju izvira in ponikne več potokov, med njimi tudi Trbuhovica, katere voda se nato pretaka po šestih rekah in na koncu pod Vrhniko in privre na dan kot Ljubljanica.

Zatem smo odšli še v cerkev, kjer smo ob spremljavi orgel zapeli nekaj pesmi.Lepo bi bilo še malo posedeti na sončku, a v kraju Žerovnica ob Cerkniškem jezeru nas je že čakalo kosilo. Po njem smo si na Rakeku ogledali še župnijsko cerkev Srca Jezusovega, ki so jo zgradili po Plečnikovih načrtih. V obdobju med obema vojnama je bila na Rakeku mejna železniška postaja, zato se je v kraj preselilo veliko ljudi. Cerkev je postala premajhna in načrte za obnovo so zaupali Jožetu Plečniku, dokončal pa jih je njegov učenec Jože Valentinčič. Arhitekta sta v jedru ohranila staro cerkev, spremenila pa sta smer prvotnega prostora in tako se je stara cerkev znašla v sredini nove. Nad njo so postavili kor z orglami in zgradil obok, ki nosi streho. Lahko smo občudovali izjemno idejo mojstra Plečnika.