Jenkova nagrada podvojena

Jenkovo nagrado, s katero Društvo slovenskih pisateljev nagrajuje najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, že nekaj let podeljujejo ob zaključku Jenkovih dnevov v Kranju. Tudi letos je bilo tako, v Mestni knjižnici Kranj so sklepnemu dogodku zaznamovanja spomina na pesnika Simona Jenka in razglasitvi letošnjih lavreatov prisluhnili številni ljubitelji poezije. Dogodek je povezoval Toni Cahunek, glasbeni del sta oblikovala Severa in Gal Gjurin, navzoče pa so pozdravili direktorica Mestne knjižnice Kranj Maja Vunšek, podžupan Janez Černe in predsednik Društva slovenskih pisateljev v odhajanju Dušan Merc.

Strokovna žirija v sestavi Tonja Jelen (predsednica), David Bandelj, Zoran Pevec in Matej Krajnc je prebrala več kot šeststo pesniških zbirk zadnjih dveh let – lahko bi dejali, da je skoraj vsak dan izšla ena – in jih v ožji izbor uvrstila šest. Nominirane so bile naslednje pesniške zbirke: Aleš Berger: Navsezadnje, Borja Bolčina: Valter, Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, Ivan Dobnik: Rojstvo oaze, Robert Simonišek: Vračanje k čistosti in Denis Škofič: Tuskulum.

V programu so avtorji zbirk Miljana Cunta, Robert Simonišek in Denis Škofič prebrali po dve svoji pesmi, pesmi odsotnih pesnikov Aleša Bergerja, Borje Bolčina in Ivana Dobnika pa je predstavila mlada kranjska pesnica Ana Hudobivnik.

Nagrajeni dve zbirki

Sledila je razglasitev letošnjih tokrat dveh nagrajencev. »V tej pesniški zbirki je vsega ravno dovolj, tankočutno in miselno poglobljeno zapisano, da lahko bralko ali bralca pripelje v mistično in metafizično duhovno izkušnjo, kakršno lahko ponudi le miselno dovršena in stilno fluidno izpeljana izvirna poezija,« je žirija zapisala k nagradi za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta, pesmi v pesniški zbirki Roberta Simoniška Vračanje k čistosti pa so v sodobni slovenski poeziji nekaj svežega. »Podajajo nam zanimanje in upanje, da se v svetu negotovosti in nezaupanja še vedno lahko najde pot, po kateri stopa pesniški subjekt in na kateri najde in uzre še zmeraj lepoto. Pesmi nas nagovarjajo k umiku vsega izpraznjenega in se želijo vrniti k dobremu.« Obe nagrajeni zbirki sta izšli pri Slovenski matici.

Pesnik vedno na začetku

Miljani Cunta je Jenkova nagrada za njeno aktualno pesniško zbirko že druga letos, februarja je namreč zanjo že prejela nagrado Prešernovega sklada. Je to pesniku pri nadaljnjem ustvarjanju ob potrditvi lahko tudi breme? »V veliko veselje in priznanje mi je, da sta dve različni komisiji prepoznali kvaliteto v mojem delu. Jenkova nagrada je zame zelo pomembna, ker je stanovska nagrada, ker jo podeljujejo pesniki in pesnice, literati in literatke, skladova pa je seveda največ, kar si slovenski ustvarjalec lahko želi. Breme je morda v povečani medijski pozornosti in pričakovanjih do pesnika in njegovega dela, ki se s tem morda povečajo. Vendarle pa ti v veselje ostane knjiga, ki si jo napisal in je bila dobro sprejeta pri bralcih, saj je bila že trikrat ponatisnjena,« je povedala lavreatinja in dodala, da pri vsaki pesmi pisec začne iz nič, je namreč na začetku ustvarjalnega procesa, ki je lahko nepredvidljiv.

Doktor umetnostne zgodovine Robert Simonišek, ki bo v kratkem postal Kranjčan, doslej že dvakrat dobitnik esejistične Rožančeve nagrade, nagrado vidi kot simbol neke prehojene poti o njegovem videnju za nazaj tudi prejšnjih zbirk, ali kot je povedal ob nagradi: »Pesniška inteligenca ima čisto svojo logiko, neprimerljivo z drugimi področji. Gradivo, ki je lahko karkoli, tudi najbolj ogolela vsakdanjost, preoblikuje skozi estetsko izkušnjo. Osnovna pogoja sta čuječnost in ustrezen čas, ki omogoči dojetje. Kot občutljiv medij pesem premore globinsko doživljanje, vključevanje različnih ravni, resničnosti in premislek o najbolj elementarnih samoumevnih rečeh. V svoji strukturi pa je najbližji metafizični izkušnji, saj ohranja skrivnost in brezmejnost.«