Jernej Kopitar Slovence predstavil Evropi

Ta verz je ustvaril vtis, da je bil Kopitar predvsem nasprotnik slovenske književnosti. V resnici je bil eden največjih evropskih jezikoslovcev svojega časa in eden od utemeljiteljev moderne slavistike.

Rodil se je leta 1780 v Repnjah pri Vodicah. Njegova znanstvena pot se je začela leta 1803, ko je postal tajnik barona Žige Zoisa. Zoisova hiša v Ljubljani je bila takrat središče slovenskega razsvetljenskega kroga, kjer so se srečevali Valentin Vodnik, Jurij Japelj, Blaž Kumerdej in drugi pomembni izobraženci. V tem okolju je Kopitar dobil nalogo, ki je odločilno zaznamovala njegovo življenje – napisati znanstveno slovnico slovenskega jezika.

Rezultat tega dela je bila knjiga Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (Slovnica slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem), ki je izšla leta 1809. To je bila prva znanstvena slovnica slovenskega jezika in eno prvih temeljnih del evropske slavistike. Kopitar je v njej slovenski jezik obravnaval kot samostojen in zgodovinsko pomemben jezikovni sistem.

Kopitar je kmalu postal pomembna osebnost na Dunaju, kjer je deloval kot cenzor za slovanske knjige in kot knjižničar v cesarski knjižnici. Njegov vpliv je segal daleč preko slovenskega prostora. Posebej pomembna je bila njegova vloga pri reformi srbskega knjižnega jezika. Mlademu Vuku Karadžiću je svetoval znamenito načelo: »Piši tako, kot govori narod.« S tem je odločilno vplival na oblikovanje modernega srbskega knjižnega jezika.

Leta 1814 ga je cesar Franc I. poslal v Pariz, da bi po Napoleonovih vojnah poskrbel za vrnitev umetnin in knjig, odpeljanih z Dunaja. Med bivanjem v Franciji je Kopitar preučeval slovanske rokopise in predaval na znameniti univerzi Sorbona, pozneje pa tudi na Oxfordu. Tako so študenti na dveh najuglednejših evropskih univerzah prvič slišali o Slovencih, Karantaniji in slovanskih jezikih.

Pomemben del njegovega dela predstavlja tudi karantansko-panonska teorija, po kateri naj bi bili Slovenci eden najstarejših narodov v srednji Evropi, njihovo ime in jezik pa naj bi imela zelo globoke zgodovinske korenine. Kopitar je poudarjal, da ime Slovenci izhaja iz starega etničnega imena Sloven, ki ga ohranjajo predvsem Slovenci in Slovaki.

V slovenski kulturni zgodovini je znan tudi spor med Kopitarjem in pesnikom Francetom Prešernom. Kopitar je zagovarjal bolj ljudski, naravni razvoj književnega jezika, medtem ko je Prešeren želel slovensko poezijo postaviti ob bok velikim evropskim literaturam. Njuna polemika je postala simbol razprave o smeri razvoja slovenske kulture.

Jernej Kopitar je umrl leta 1844 na Dunaju. Njegovo delo je postavilo temelje slovenske slavistike in pomembno prispevalo k razumevanju slovanskih jezikov v Evropi. Bil je učenjak, ki je razumel, da je jezik temelj narodne identitete, in prav zaradi tega sodi med največje osebnosti slovenske intelektualne zgodovine.