Jeseni s kolesi in barko, 2. del

Kolesarili smo po stari cesti do Hvara. Na poti, ki se je lepo zlagoma dvigala, smo srečali le malo avtomobilov, zato pa toliko več kolesarskih skupin z vsega sveta. Zdi se, da po cesti Hvar–Jelsa agencije rade vodijo kolesarje, saj je klanec ravno prav strm, prometa pa je malo. Gonili smo mimo suhozidov, ki so jih tukajšnji kmetje gradili skozi stoletja. Kamne so namreč pobirali iz zemlje, da so jo lažje obdelovali, in iz njih gradili ograje. S tem so imeli dvojno korist, zemlja je bila bolj rodovitna, zid pa je ščitil poljščine pred močnim vetrom. Za zavetje pred vetrom in dežjem pa so kmetje gradili tudi tako imenovane trime. To so iz kamna brez malte zgrajene hišice. Trimi so bili vedno okrogli, visoki pa so bili do tri metre. V njih so vedno skladiščili tudi nekaj drv, da so kmetje lahko zakurili.

Ko smo pripeli na Vidikovac, razgledno točko in hkrati najvišjo točko našega kolesarjenja tistega dne, smo se skozi vasi Donji Humac in Brusje spustili do mesta Hvar. Sicer lepo mesto je hkrati tudi eden najdražjih krajev na Jadranu, saj so cene v restavracijah res visoke. V povprečni restavraciji stane namreč pivo tudi osem evrov. A če se ne zapodiš v prvega, se najde tudi kakšen lokal, kjer so cene dostopnejše. Najbolje je poiskati lokal, kjer sedijo domačini. Po odmoru za kosilo in plavanje smo se odpravili nazaj mimo Starega Grada proti Jelsi. V majhnem naselju Vrboska smo si privoščili kratek odmor in potem ob morju kolesarili do Jelse. Tudi ta večer smo na barki organizirali kulturni program s petjem.

Nazaj na Brač

Kot sem že napisal, se naslednji dan zaradi močnega južnega vetra nismo mogli podati na Korčulo. Vrnili smo se na otok Brač, točneje v Bol, kjer smo iz pristanišča kolesarili mimo Murvice in potem po novi cesti do naselja Nerezišća. Od tam smo pot nadaljevali proti mestoma Supetar, ki je največje mesto na otoku, ter Sutivan, kjer se pohvalijo, da je pri njih kolesaril nekdanji premier Velike Britanije, »skuštrani« Boris Johnson. Po krajšem postanku smo se vrnili skozi naselje Ložišća do Milne, kjer nas je čakal naš Miki. Predzadnjo noč smo prenočili na otoku Šolta, točneje v zalivu Stomorska. Zvečer smo tam organizirali plesne vaje, na katerih so se nam pridružili tudi Američani in Kanadčani s sosednjih ladij.

Naslednji dan smo kolesarili skozi Gornje selo do naselja Grohote in se spustili v Maslenico, kjer nekaj prijetnih plaž. Na barko smo se spet vkrcali v pristanišču Rogač, od koder smo še isti dan odpluli v Trogir, kjer smo po organiziranem turnirju v prstometu prespali zadnjo noč. V dobri družbi podobno mislečih šestdnevno potovanje hitro mine, smo si rekli, ko smo se vračali proti domu. (Konec)