Egi Gašperšič, ob njem pa njegova kolegica, prav tako častna občanka Radovljice Marija Kolar ter na levi ravnatelj Glasbene šole Radovljica Žan Legat in skrajno desno radovljiški župan Ciril Globočnik / Foto: Nik Bertoncelj
Jubilej častnega občana
Egi Gašperšič, zborovodja, glasbeni pedagog, etnolog in skladatelj, če naštejemo le vloge, po katerih je najbolj znan, je prvega septembra praznoval visok jubilej, devetdeset let. Čeprav je prenehal voditi zbore, njegovo življenje ostaja aktivno, polno in v veliki meri posvečeno glasbi.
Praznovanje 90. rojstnega dne v znani pevski družini iz Krope rojenega glasbenika, od leta 2018 častnega občana Radovljice, ni bilo prav bučno. Egi, uradno Egidij, Gašperšič je bil vedno bolj zadržan gospod, čeprav je neštete ure preživel na odrih. Vesel je bil voščil družine, svojih pevcev, nekdanjih kolegov iz radovljiške glasbene šole, ki jo je vodil več kot trideset let, in s katerimi jih še vedno druži iskreno prijateljstvo, pa tudi čestitke župana Radovljice Cirila Globočnika.
Seveda so se ob jubileju nanj spomnili tudi rojaki, zamejski Slovenci iz celovške Krščanske kulturne zveze, s katero je zadnja tri desetletja intenzivno strokovno sodeloval pri zbiranju ljudske glasbene dediščine vseh treh dolin: Zilje, Radiš in Podjune. Pred nekaj leti so prav Korošci v znak hvaležnosti v petih zvezkih izdali obsežno monografijo izbora Gašperšičevih skladb.
A pravi, da mu kar ustreza, da je življenje, sploh odkar mu vsakodnevnih urnikov ne krojijo več vaje in nastopi z zbori, postalo mirnejše. Ur, preživetih s pevci, je bilo namreč res veliko. »Začel sem z domačim zborom iz Krope, po dve vaji na teden smo imeli. Pa so v Podnartu ostali brez dirigenta in so me prosili, naj pridem pomagat. Obljubil sem jim samo za eno leto, a sem seveda na koncu popustil in ostal. Leta 1994, po mnogih letih dela z moškimi zbori, sem si mislil, da bi se prileglo še kaj drugega, in smo skupaj spravili še mešano zasedbo ...« se je ozrl nazaj.
»Če nisem bil na vajah, sem pa sestavljal programe. Nisem hotel, da bi peli tisto, kar pojejo vsi. Želel sem, da je na programu zmeraj nekaj drugačnega, nekaj, česar drugi zbori ne izvajajo. Pripravljanje sporedov pomeni neprestano iskanje novega in sklepanje kompromisov obenem. Saj veste, okusi so različni in celota je sestavljena iz številnih posameznikov. Pa ne, da bi hotel segati po zvezdah, ne ... ampak prav tako si ne bi nikoli dovolil, da bi šel pod nivo. In ko smo dobili še žensko zasedbo, so se nove poti kar same odpirale,« ga misli potegnejo v tista izzivov polna leta.
»No, nazadnje je bilo treba vseeno vse skupaj malo oklestiti. Pa ne mislim, da smo se otepali pevcev, kje pa! Vsak, ki je želel, se nam je lahko pridružil, skoraj ne glede na pevske sposobnosti. Potem so pa eni zdržali nekaj sezon, drugi so se postarali, zboleli, preminili ... in ko se je zbor zmanjšal, spet ni bilo prav,« pove in doda, da se je z leti vedno bolj zavedal, kako odgovorna stvar je biti zborovodja, po strokovni in po človeški plati.
Že pred šestimi leti je razmišljal o zaključnem koncertu, pa je vmes posegla pandemija, ki je zaprla koncertne dvorane. Jeseni 2023 so na Radišah na Koroškem pripravili veliki koncert, s katerim so počastili šestdeset let sodelovanja. »Načrtovali smo, da ga konec leta ponovimo v obliki zaključnega koncerta še v Kropi, pa so ravno takrat začeli obnavljati našo domačo dvorano, tako da smo morali na tisti pravi zaključek počakati še dve leti,« pojasni, kako se njegova zborovodska kariera kar ni in ni končala.
Ampak zdaj, pravi, je ta del glasbenega ustvarjanja vendarle dokončno za njim. »Sem se prav veselil, da bom končno eno poletje preživel brez kolednic. Veste, julij in avgust sta bila običajno čas, ko sem že pripravljal sporede za božično-novoletni čas.« Pa je prišlo povabilo kolegice Eve Jelenc Drozg, da sodeluje pri pripravi kroparskim kolednicam posvečene številke Vigenjca, ki ga bo izdal Kovaški muzej v Kropi. »Kako bi mogel odkloniti? Lotil sem se dela – kot bi še enkrat preživel vseh tistih šestdeset let!« Obenem za založbo Astrum iz Tržiča pripravlja zbirko svojih priredb koledniških pesmi za moške zbore, skoraj dokončani sta tudi zbirki za mešane in ženske zbore. Vse bodo izšle še letos.
V resnici nikoli ni prenehal delati. Ne takrat, ko se je upokojil, niti takrat, ko je zaključil svojo izjemno pot zborovodje. Le iz sob za vaje in koncertnih dvoran se je umaknil, da mu ostane več časa in energije za ustvarjalno in raziskovalno delo, ki zahteva potrpežljivost, zbranost in mir.
