Kanalska dolina (od Vidma do Ogleja), 4. del

V središču Vidma smo se še skupaj fotografirali in nadaljevali pot do Palmanove. Zadnji del trase se je vlekel, saj so se naši kolesarski števci za ta dan bližali stotici. Kar težko smo čakali mesto Palmanova, a ker je locirano na ravnini in so lokalne oblasti zaradi obrambnih razlogov gradile nizke stavbe, smo mesto opazili šele tik pred obzidjem.

Palmanova je večini znana predvsem po nakupovalnem središču, a stari del mesta je tudi zanimiv, saj je bil grajen predvsem kot vojaška utrdba. Domačini pravijo, da ima mesto v svoji arhitekturi vse povezano s številom tri. Ima tri mestne vhode, ki so tako ozki, da so morali skoznje organizirati enosmerni promet; velik šesterokoten trg, na katerem so se zbirali in paradirali vojaki, ter mestno obzidje v obliki zvezde z devetimi kraki. Mestno obzidje je lepo ohranjeno, saj od časa, ko so ga dogradili v Napoleonovih časih, še ni bil oblegano in porušeno. Najprej je mesto spadalo pod Beneško republiko, nato pod avstrijsko oblast, nakar so jo zajeli Francozi in je bila pod njihovim okriljem med letoma 1805 in 1814. Šele leta 1866 je prišlo pod italijansko oblast.

Od leta 1960 je Palmanova spomenik mednarodnega pomena. Arhitektura mesta je res zanimiva, saj vse tri glavne ulice peljejo z glavnega trga, imenovanega Piazza Grande, proti trem izhodom iz mesta. Če se postavimo prav v središče trga, vidimo vse tri mestna vrata, ki se imenujejo po smeri, kamor skoznje vodi pot: Porta Aquileia v Oglej, Porta Udine v Videm, Porta Cividale proti Čedadu. Obzidje danes služi kot turistična atrakcija, zunaj njega pa je prostor za rekreacijo prebivalcev.

Mi smo se skozi obzidje zapeljali naravnost do Ogleja. Ime Aquileia izhaja iz predrimskega imena reke Nadiže Aquilis. Mesto je bilo veliko pristanišče in v času rimskega imperija je imelo 100.000 prebivalcev. Iz tistega časa so v mestu na ogled ostanki rimskega foruma, ki je pod zaščito Unesca, ter najdbe rimskih stanovanjskih objektov z ohranjenimi mozaiki, ki jih arheologi uvrščajo v obdobje cesarja Avgusta. Mi smo se sprehodili skozi park in si v okolici mesta ogledali različne izkopanine.

Ker je bilo v rimskem času mesto veliko, so se v njem začeli tudi zametki krščanstva. Po legendi naj bi bil evangelist Marko misijonar v Ogleju, njegova učenca, sveti Mohor in Fortunat, pa pramučenca in zavetnika krajevne cerkve. Pomembna in organizirana krščanska skupnost je zabeležena že v tretjem stoletju, dokazuje jo nekaj imen škofov in prvih mučencev. Prvo cerkev so na tem mestu zgradili v času cesarja Teodozija. Danes se imenuje bazilika Marijinega vnebovzetja in svetega Mohorja in Fortunata, nekoč je bila stolnica Oglejskega patriarhata. V rimskem času so na tleh prvotne cerkve izdelali lepe mozaike. Okrog leta 450, ko je Hunski vladar Atila s svojo vojsko vihral po teh krajih, je žal tudi Oglej zravnal s tlemi. Preživeli prebivalci so se umaknili na bližnje otoke, starokrščanski mozaiki pa so varno počakali, da so jih odkrili med letoma 1893 in 1912. Danes so najlepši in najobsežnejši od vseh, ki so se ohranili v zahodnem svetu. Ogledali smo si jih tudi mi. (Se nadaljuje)