Kolaž doživetij

Kamišibaj dobiva svoja gnezdišča po različnih koncih Slovenije, to pa, tako kot v Podljubelju, pride iz ljudi, navdušeno pripoveduje predsednica Društva Kamišibaj Slovenije Jelena Sitar. »Mislim, da je kamišibaj zelo radikalno gledališče, kjer vse, kar je odvečnega, odpade, kjer moraš celo stvar povedati v okviru štirih letvic z enim snopom papirjev. Potem pa to naredi tako, da se bodo ljudje smejali, jokali, da bodo presenečeni ali kakorkoli to doživeli s tabo. To je ena najbolj osebnoizpovednih oblik gledališča.«

Kamišibaj je sicer izvorno japonsko potujoče gledališče, pripovedovanje zgodb ob namiznem odru – butaju. V Podljubelju smo si lahko ogledali, kako to počnejo člani Društva Kamišibaj Slovenije, udeleženci raziskovalno-izobraževalnega tabora, ki je potekal od 20. do 22. junija. Okoli 25 se jih je zbralo, Osnovna šola Tržič pa jim je v podljubeljski podružnici prijazno omogočila spanje. »Na taboru nastane veliko novih slovenskih kamišibajev. Da je to čim bolj motivirano in čim bolj kvalitetno, tabor pod strokovnim vodstvom organiziramo na začetku počitnic,« je pojasnila Sitarjeva. Češnja na torti je bil sobotni večer kamišibaja, kjer so obiskovalci – otroci in odrasli – lahko občudovali tudi nekaj premierno izvedenih predstav. Bil je to večer razkošja narečij, zgodb in pesmi, kolaž doživetij, ki ga je s kamišibajem Optična prevara (Danil Harms) odprla Jelena Sitar.

Povezujoča umetnost

Tabor je organiziralo Kulturno-umetniško društvo Podljubelj, sekcija kamišibajkarjev, s podporo in sodelovanjem Društva Kamišibaj Slovenije in tržiške območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD). O tem, kako so s kamišibajem sploh začeli v Podljubelju, je povedala pobudnica Kristina Lindav. »Najprej sem šla na izobraževanje k 'mami in atu' kamišibaja v Sloveniji, Jeleni Sitar in Igorju Cvetku. Od takrat naprej, od prelomnega, zaradi covidne epidemije kulturno ugasnjenega leta 2021, imamo v Podljubelju to umetnost, ki je povezujoča in se vsak lahko najde v njej. Sploh v otrocih vidim, kako se na ta način gradi skupnost. Otroci, ki znajo biti drug do drugega prijatelji, ki skupaj ustvarjajo. Vsi smo lahko dobri, sprejeti, uživamo in širimo veselje.« Samo v Podljubelju se, kot je dejala Kristina Lindav, s kamišibajem ukvarja 16 otrok, a tudi med odraslimi imajo »prirasta« dva do tri na leto, trenutno jih je okoli deset.

Raziskovalno-izobraževalni tabor se vsako leto seli, lani so ga imeli v Divači, letos v Podljubelju, prihodnje leto bo v okolici Nove Gorice. »Že sem dobila namig, da bo prihodnje leto v Podljubelju državni festival, festival vseh festivalov, ki ga bomo gostili dve leti,« se veseli Kristina Lindav. A je v Podljubelju prav tako že dobro znan kamišibajski festival V zavetju gora, ki ga vsako leto organizirajo drugi konec tedna v maju v času Mednarodnih dnevov mineralov, fosilov in okolja, prihodnje leto bo že peti po vrsti.

Izkušnje bogatijo

»Kot soorganizatorji smo z veseljem podprli tabor, glede na to, da v teh koncih že kar nekaj let gojimo kamišibaj in da se vanj vključujejo tudi otroci. Nekaj je sama produkcija, nekaj je pa seveda podpora v smislu izobraževanja sedanjih in prihodnjih kamšibajkarjev. Na taboru so zbrani udeleženci iz različnih koncev Slovenije, z različnimi zgodbami, kar seveda bogati tudi lokalne kamišibajkarje,« je prepričan vodja tržiške območne izpostave JSKD Anže Habjan.

Posebnost minulega tabora je bila, da je vsak udeleženec napisal svoj haiku, potem je vsak enega izžrebal in na podlagi vsebine naslikal impresijo. Po večerni predstavi so vse slike dali v butaj, vsak pa je po kamišibajevsko predstavil svoj haiku. Znova čudovita izkušnja!

Na večeru kamišibaja so sodelovali Vesna Marion (Naši pradedje, laponska ljudska), Maruša Pušnik (Kako so trije bratje hudiču služili, po J. Jurčiču), Breda in Darko Kočevar (Mega babi, David Bedrač), Mirna Stopar (Jadrničarji, Srečko Kosovel), Silva Karim (Muren muzikant, Maja Kastelic), Dragica Ropret Žumer (Župa z žebla, švedska ljudska, prevod Anja Štefan), Patricija Dodič - Patrišibaj (Balada, Srečko Kosovel), Metka Damjan (Sonet 130, William Shakespeare, prevod Janez Menart), Katerina Ferletič (Padi!, ljudska iz Doberdoba), Joža Žuna (Truga, ljudska pripoved) in za zaključek Boštjan Oder (Prišla je miška, ljudska pravljica).