Kolesarjenje Baltik 2024, 2. del

Po treh dneh vožnje s kombijem in prenočevanju v udobnem spa hotelu v estonskem Pärnuju, tik ob peščeni plaži in ustju istoimenske reke, ki se tukaj izliva v Baltsko morje, se je začelo tisto pravo – prva etapa kolesarske avanture.

Danes je bilo pred nami 100 kilometrov kolesarjenja – skoraj ves čas v bližini morja. Začetek je bil obetaven. Zapustili smo mestni vrvež in se kmalu znašli v objemu gozda, ki je postal naša stalna kulisa. Najprej smo vozili po lepo urejeni kolesarski stezi ob glavni cesti, nato zavili na lokalno asfaltirano cesto, a veselje ni trajalo dolgo – hitro smo se znašli nazaj na prometni glavni cesti, brez ločenega pasu za kolesarje. Avtomobili so drveli mimo, mi pa smo vztrajno poganjali naprej in čakali, da se svet znova odpre. In res se je, pri kraju Häädemeeste nas je pričakala lokalna cesta, tišina in gozd.

Estonija nas je začela razvajati. Dežela neskončnih gozdov in tisočerih jezer – tiha in nevsiljiva, a presenetljivo živa. Pot nas je vodila skozi majhna, urejena naselja s cvetočimi vrtovi in lepo urejenimi dvorišči. Kar pa nismo našli, so bile trgovine ali lokali – o kavi smo lahko le sanjali. Na srečo smo se bližali latvijski meji in mestu Ainaži, kjer nas je čakal spremljevalni kombi z malico.

Po malici smo si vzeli čas za sprehod po kamnitem pomolu Lainemurdja, ki vodi naravnost v morje. Ainaži, mestece z nekaj več kot 600 prebivalci, ima bogato zgodovino. V času Livonije – srednjeveške pokrajine, ki je obsegala območje današnje Estonije in Latvije, pod oblastjo Tevtonskega viteškega reda, je bila to majhna ribiška vas. V 19. stoletju pa se je kraj razcvetel in postal eno izmed središč ladjedelništva in pomorstva na tem delu baltske obale.

Pot smo nadaljevali po glavni cesti proti Salacgrīvi, znani po pristanišču in reki Salaca, ki se lenobno izliva v Baltsko morje. Nato smo zavili na makadamsko cesto, kjer nas je objela tišina, slišali smo le šumenje valov, petje ptic in veter v krošnjah. Do Vitrupeja, kjer istoimenska reka prav tako najde svoj konec v morju, smo zbrano nadaljevali, najprej po glavni cesti, nato pa ponovno po makadamu proti našemu današnjemu cilju.

Zaključek dneva je bil skoraj filmski: apartmajska hiša ob obali Baltika, vonj po smoli in soli, z mobiteli v rokah smo čakali na trenutek, ko se je sonce dotaknilo morja. Večer smo zaključili z večerjo na žaru, ki smo si jo pripravili sami – preprosto, a nepozabno. Pogovori so se prepletali z utrujenostjo, zadovoljstvo je bilo popolno. Prva etapa je bila za nami. In že smo vedeli – Baltik nas je ujel v svojo mrežo. (Se nadaljuje)