Kolesarjenje Baltik 2024, 3. del

Tiho se je prebudilo jutro, morje je bilo skoraj povsem mirno. Noč smo preživeli v apartmajih ob Baltskem morju, nedaleč od kraja Vitrupe, zaspane latvijske vasice, kjer tema prekrije vse, razen šumenja valov. Zajtrk smo si pripravili sami – preprost, a okusen. Ravno prav za dober začetek dneva, ki je obetal obilico novih doživetij in vtisov. Zajahali smo kolesa in začeli kolesarjenje po makadamski poti ob obali ter skozi gozd, kjer nas je spremljal zeleni preplet borovcev, trave in lesketanja morja v daljavi.

Kmalu smo prispeli na glavno cesto – našo staro znanko iz prejšnjega dne. Široka, hrupna, z vedno prehitevajočimi avtomobili in tovornjaki. To je Via Baltica – ena najdaljših prometnic severne Evrope, ki v prvem delu poteka s trajektom iz Finske do Talina, nato pa vodi skozi baltske države in Poljsko do Prage. Naša pot je v tem delu sovpadala tudi z dvema znanima kolesarskima potema: EuroVelo 10 – Baltsko kolesarsko potjo in EuroVelo 13, imenovano tudi Pot železne zavese, ki vodi od Barentsovega do Črnega morja.

Kjer koli se je ponudila priložnost, smo zapustili glavno cesto in zavili na stranske poti, ki so nas ponekod vodile po gozdnih makadamskih stezah, drugod pa po lokalnih cestah skozi majhna, a slikovita naselja, kot so Jelgavkrasti, Liepupe in Mustkalni.

Zanimiv postanek smo naredili v muzeju Münchhausna v kraju Dunte, ki je posvečen »lažnivemu baronu«, ki je s svojo prvo ženo tukaj preživel šest najboljših let svojega življenja. Baron Münchhausen je zaslovel po domiselnih in nemogočih zgodbah iz časa, ko je služil v ruski carski vojski. Med najbolj znanimi je tista, v kateri jezdi na topovski krogli nad oblegano trdnjavo, nato pa preskoči na drugo kroglo in se junaško vrne. Muzej domiselno oživlja njegove prigode in nas za hip popelje v svet, kjer je meja med resničnostjo in domišljijo zabrisana.

Naslednjih deset kilometrov smo vztrajno kolesarili po glavni cesti, nato pa zavili na stransko pot, ki nas je vodila proti morju, skozi slikovito ribiško mestece Zvejniekciems ob izlivu reke Age v Baltsko morje. V kraju Saulkrasti, znanem po znameniti Beli sipini, nas je pričakala prijetna obmorska oaza – lokal tik ob plaži, kjer smo si privoščili krajši oddih in zasluženo okrepčilo.

V Lilasteju, ki leži med istoimenskim jezerom in morjem, smo se znova priključili glavni cesti. Sledilo je prečkanje mogočne reke Gauja – najdaljše reke v Latviji, ki se pri bližnji Čarnikavi izliva v Baltsko morje. Pred nami so bili še zadnji kilometri skozi Ādaži do cilja – hotela ob glavni cesti v vasi Baltezers, stisnjeni med jezeroma Veliki in Mali Baltezers.

Druga etapa je bila za nami. Baltik nas je spremljal ves dan – včasih le kot slutnja v daljavi, drugič čisto od blizu. (Se nadaljuje)