Valerija Mrak
Spartanka – teku dodala ovire
Križev hrib – romarsko središče / Foto: Slavko Zupanc
Jutro v Jelgavi nas je pozdravilo s toplim soncem – popoln začetek nove kolesarske dogodivščine. Četrta etapa našega potovanja po Baltiku se je začela mirno in brez naglice. Odkar smo zapustili Rigo, nas je pot vodila po notranjosti dežele.
V družbi reke Svēte smo krenili proti jugu, proti meji z Litvo. Tiha reka je spremljala naše dopoldansko kolesarjenje kot nemi sopotnik. Pokrajina se je razprostirala pred nami v nežnih valovih – travniki, polja, zeleni gozdovi in raztreseni zaselki so se menjavali kot v počasnem filmu.
Pot nas je vodila skozi vasi Atpūta, Svēte, Ūziņi in Vilce. Prometa je bilo malo, srečevali smo le redke domačine. Ko smo se približevali meji, smo v zadnjem latvijskem naselju, Blankenfelde, zavili na ozko makadamsko pot. Meja z Litvo je bila tako neopazna, da sploh nismo vedeli, kdaj smo jo prečkali.
Na litovski strani nas je prvi pozdravil kraj Vaineikiai. Od tam smo nadaljevali po lepo urejeni podeželski asfaltni cesti proti mestu Joniškis. To mesto z nekaj več kot devet tisoč prebivalci nas je očaralo s svojo značilno arhitekturo in sproščenim, prijaznim vzdušjem. Po krajšem postanku in okrepčilu smo zavili na kolesarsko stezo ob glavni cesti.
Po približno desetih kilometrih smo znova zapeljali na lokalno cesto, ki nas je pripeljala do vasi Stupurai, kjer se je asfalt kar naenkrat končal. Nadaljevali smo po široki makadamski cesti, obdani z neskončnimi polji, ki so se razprostirala, do koder je seglo oko.
Na nekaterih odsekih se je cesta za kratek čas vrnila v asfaltno obliko, a kmalu zatem smo se znova znašli na makadamu. Vzporedno z nami je potekala glavna cesta, zato se je del skupine odločil zanjo. Ostali pa smo vztrajali na podeželski trasi in pogumno vrteli pedale skozi vasi Mekiai, Meškuičiai in Daugėlaičiai, kjer je že zadišalo po cilju današnje etape.
Tik preden smo se ponovno priključili glavni cesti, smo si privoščili še zadnji postanek in si ogledali Križev hrib. Tam, sredi ravnice, na nizkem griču stoji na tisoče križev – majhnih, velikih, lesenih, kovinskih, umetniških in preprostih. Ocenjujejo, da jih je več kot 100.000. Kraj je postal pomembno romarsko središče, ki ga je leta 1993 obiskal tudi papež Janez Pavel II. in ga razglasil za kraj upanja, miru, ljubezni in daritve.
Do Šiauliaija nas je ločilo le še deset kilometrov. Po kolesarski stezi ob glavni cesti smo hitro prispeli v središče četrtega največjega litovskega mesta, kjer izstopa mogočna katedrala sv. Petra in Pavla.
Za nami je bil dan, ki je združil nevidno mejo, neokrnjeno naravo, tišino vasi in ganljivo sporočilnost kraja, kjer stojijo križi. Vsak prevoženi kilometer je pripovedoval svojo zgodbo.