Kolesarjenje po Panonski nižini, 3. del

Iz Slavonskega Broda smo pot s kombiji nadaljevali proti Osijeku in nato proti severu, v smeri Belega Manastirja. V vasi Karanac smo se nastanili na prenovljeni turistični domačiji, kjer so nam pripravili okusno večerjo. Spoznali smo tipično baranjsko hišo in uživali v tradicionalni jedi – fiš paprikašu. To bogato ribjo juho pripravljajo v bakrenem kotličku nad odprtim ognjem. V vodo dodajo narezane kose očiščenih rečnih rib, kot so som, krap in ščuka, ter čebulo in začimbe. Baranjci ga pogosto močno začinijo, kar mu daje značilen okus. Po večerji so nam gostitelji predstavili značilnosti Baranje in vasi Karanac.

Baranja je slikovita pokrajina na skrajnem severovzhodu Hrvaške, kjer se prepletajo vplivi Hrvaške, Madžarske, Otomanskega cesarstva in Avstro-Ogrske. Hrvaški del Baranje obsega 1147 kvadratnih kilometrov in leži med Dravo in Donavo ter mejo z Madžarsko. Pokrajina ima danes okoli 40.000 prebivalcev, med katerimi so najštevilnejši Hrvati, sledijo Srbi, Madžari in druge manjšine. Gospodarstvo temelji na kmetijstvu, saj skoraj polovico ozemlja pokrivajo obdelovalna polja, kjer pridelujejo koruzo, pšenico in sladkorno peso. Pomembna je tudi živinoreja, zlasti vzreja prašičev, iz katerih pripravljajo znameniti baranjski kulen – močno papricirano salamo.

Posebno mesto v tradiciji zavzema vinogradništvo. Na sončnih pobočjih Banske kose uspevajo vrhunska vina, obiskovalci pa se radi povzpnejo na Kamenjak, najvišji vrh Baranje, ki ponuja čudovit razgled na zelene vinograde. Bogata naravna in kulinarična dediščina Baranje privablja številne obiskovalce.

Naslednje jutro smo se zapeljali skozi vas in si ogledali značilne panonske hiše. Na eni izmed domačij smo opazili potomko mariborske najstarejše trte na svetu. V vasi stojijo tudi tri različne cerkve – protestantska, pravoslavna in katoliška, kar priča o bogati zgodovini in raznolikosti prebivalcev v tej regiji. Prijazna domačinka nam je razložila, zakaj imajo kar tri cerkve in koliko ljudi je živelo tu še pred letom 1990. Vsak je imel vsaj svoj vrt ali nekaj njiv. Danes pa se le redki domačini ukvarjajo s poljedelstvom. Številna majhna polja so kmetje namreč prodali ali dali v najem veleposestnikom. Posebnost vasi je Ulica pozabljenih časov – muzej na prostem, kjer so prikazani stare obrti, kmečka orodja in način življenja iz preteklosti. Vsako leto tu organizirajo sejme domačih izdelkov in kulinarične festivale. Organizirajo tudi prikaz kmečkih opravil za zaključene skupine.

Človek bi tu z lahkoto preživel več dni, a nas je pot vlekla naprej v smeri proti Osijeku. Drugi dan kolesarjenja smo načrtovali nekaj manj kot sto kilometrov dolgo pot.